Že lep čas imam občutek, da podžanr t. i. post-metala bolj ali manj stagnira. Zasedb, ki se vsaj širše spogledujejo z omenjenim podžanrom, sicer v kvantitativnem smislu ne primanjkuje, vendar pa je vprašljiva kvalitativna plat, pri kateri gre v najboljšem primeru večinoma zgolj za replikacijo enih in istih idej, ki so bile dodobra pregnetene že pred dobrim desetletjem, torej v obdobju, ko je v post-metalu nastalo daleč največ kakovostnega materiala. Najbrž bi na tem mestu marsikdo trdil, da post-metal kot podžanr tako ali tako ne obstaja, temveč da je vselej šlo zgolj za izpeljanke atmosferičnega sludgea in post-rocka, medtem ko bi spet drugi verjetno rekli, da je post-metal zgolj modna muha enodnevnica in je to razlog za dandanašnjo situacijo. Težko bi enostavno zamahnil z roko in trdil, da morebitni tovrstni očitki zagotovo ne držijo, vseeno pa mislim, da je to, kar se razume pod oznako post-metala, smiselno umeščati v enega izmed ločenih podžanrov ter da še zdaleč ne gre za podzvrst, ki bi bila klinično mrtva. In ravno pričujoči kolaborativni plošček med Cult of Luna in Julie Christmas, naslovljen Mariner, je eden izmed najaktualnejših dokazov, da post-metal še vedno lahko ponudi kaj svežega.
Album se odpre z izjemnim A Greater Call, ki je eden mojih osebnih favoritov za najboljši komad prve tretjine letošnjega leta. Po umirjenem atmosferičnem začetku se prevesi v udarno mešanico vokalov, kjer se Perssonovo kričanje odlično prepleta s specifičnim vokalom Julie Christmas, ki takoj spomni na žal prehitro ugasli projekt Battle of Mice, kjer je Christmasova že pred več leti nastopala v front(wo)manovski vlogi. Pravzaprav celoten plošček zveni kot »klasičen« izdelek Cult of Luna v najboljši možni podobi, le z dodatno dimenzijo ženskega vokala, ki dodobra popestri dogajanje. Čeprav se v slabi uri zvrsti le pet komadov, je prav vsak trenutek na albumu smiselno odmerjen brez kakršnihkoli nepotrebnih »fillerjev«. Vsak komad govori svojo zgodbo, ki pa se zdi umeščena v širši koncept, osebno pa mi je najbolj zanimiva lirika izpostavljenega prvega komada (in na podlagi katere je verjetno album dobil ime), ki govori o sodobnem »pomorščaku«, katerega eksploracija poetično ne cilja več na zemeljska morja in njihove skrivnosti, temveč na še nepoznane zvezdne oceane in kar se skriva v njih. Plošček se konča s še enim mini vrhuncem, ki je obenem tudi najdaljši komad albuma, imenovanem Cygnus, in še enkrat znova, predvsem v drugi polovici, izvrstno demonstrira unikatnost vokala Julie Christmas. Obenem se mi je med poslušanjem ploščka neredko zazdelo, kot da je material na Marinerju nastal z neverjetno lahkoto, spontanostjo navdiha in da izvir kreativnosti tako članov Cult of Luna kot Julie Christmas ponuja še ogromno skritih idej, ki samo čakajo, da bi ugledale luč sveta.
Čeprav resnici na ljubo na albumu res težko najdem kakršnokoli pomanjkljivost, bi se verjetno sam raje odločil za obrnjen vrstni red skladb, kjer je Cygnus uvodni komad in A Greater Call končni vrhunec ploščka. No, s sodobnimi predvajalniki si tako ali tako v nekaj sekundah pri tem lahko pomaga vsak poslušalec sam. Vsekakor pa močno upam, da Cult of Luna in Julie Christmas še kdaj skupaj zavihajo rokave in nam ponudijo kaj podobnega.