Pred nekaj leti sem pri zadnjem albumu italijanskih power metalcev Centvrion naletel na najbolj obupen in neprebavljiv vokal (ne samo italijanskega) power metala. In glej ga zlomka, na položaju vokalista ni prišlo do nobenih sprememb. No, okusi so različni in ostali četverici v zasedbi že mora biti všeč, da so že skoraj deset let skupaj.
Grozno kričeč, napenjajoč vokal torej že v štartu zbije voljo do poslušanja njihove nove stvaritve, a prebiti se je vseeno bilo treba skozi slabih petdeset minut. Originalnost in inovativnost nista pojma, s katerima bi se lahko srečal pri Centvrion. Prav v ničemer ne izstopajo od povprečnega up tempo power metala z ostrim riffanjem in solažami v stilu klasičnega 80's ameriškega in britanskega heavy/power metala ter izdatnejšo mero double-bassa. Nekateri deli so sicer čisto kul, tehničnega znanja pri igranju jim ne primanjkuje, vendar kot celota pa niti ena skladba ni nič posebnega. Tega dejstva se ne da spremeniti niti s spodobnim vokalom. Pisanje dobrih skladb ni ravno njihova vrlina. Sploh pa ne balad, čeprav je v nižjih tonih odpeti vokal pri Transcendece še najbolj poslušljiv. Invulnerable sodi v sivo povprečje italijanskega power metala.

Matjaž