Saj ne morem verjeti, da obstaja italijanski heavy metal band brez simfoničnih vložkov, mogočnih zborovskih refrenov, »fabiovskega« vokala in celo v epskosti ne pretiravajo; skratka band brez zmajev, kot bi rekel Matija. In to »čudo«, ki se nam predstavlja s tretjo ploščo Off The Beaten Path, se imenuje Mesmerize.
Korenine njihove glasbe segajo v osemdeseta leta, v čas zgodnejših Iron Maiden, Judas Priest, Saxon in podobnih bandov. Seveda po kakovosti še zdaleč ne dosežejo prej omenjenih, a vseeno se na novem albumu kažejo v kar solidni luči. Nekaj klaviatur sicer uporabljajo, a te služijo le za podlago, v Where Skye Meets The Sea je slišati nekaj srednjeveških folk elementov, drugače pa igrajo čisti heavy metal. Imajo enega boljših italijanskih pevcev, Folca Orlandinija, dva dobra kitarista, ki odigrata tudi nekaj maidenovskih duelov, in ritem sekcijo z udarnim bobnarjem in basistom, ki mu mora biti vzornik Steve Harris. Same pesmi so kvalitetno na dokaj podobnem nivoju, vseeno pa bi udarnejše Argos Died Twice, King Of Terror, Doom Of The Darksword in bolj epsko Warriors lahko šteli med boljše.
Kot sem že rekel, glasba je kar v redu, pozitivno oceno pa si zaslužijo tudi zaradi tega, ker je zmaj (v tem primeru kuščar) le na naslovnici.

Matjaž