Če si die-hard fan banda, za katerega se zavedaš, da izdaja plošče vsakih par let, se po svoje vedno sprašuješ, kakšna bo nova. Sam sem se tudi bal, da je vojaški stroj popolnoma zakrnel in da bo prišla plošča, ki morda ne bo to česar smo vajeni – ali bo ostala neverjetno ista kot vse ostale ali pa se bo celo preveč prenovila in nam morda ne bo všeč.
No, zavrti se prvi komad in naenkrat mi pride na misel, ali ni ta intro bil že pri Warmaster, ko naenkrat vame z vso močjo topovskega izstrelka eksplodira At First Light. Opazim, da je produkcija definitivno na mestu, malce nenavaden kitarski solo del, nato pa naenkrat Karlov vokal, ki zakruli in začne se tipični Bolt Thrower. Kar pa je seveda the best, ker ta band ostaja isti in pri tem ne zapada v ponavljajoče se obrazce (pravi poslušalci bodo znali razlikovati detajle) in zato hitro tudi leze pod kožo. Miks mid- in up-tempo bobna Martina Kernsa, kitarske baraže Warda in Thompsona ter Karlov vokal – uf, saj to je kot miks For Victory, Mercenary, celo The 4th Crusade. Eksplozija ritma se nadaljuje v Entrenched, The Killchain nudi tisti znameniti Cenotaph riff začetek (torej se serija komadov nadaljuje), Last Stand Of Humanity nudi up-tempo šus in solažo. Novosti, ki so hkrati čisto naravna stvar za »warmasterje«. Karlov vokal je brutalen in temen tako kot na The 4th Crusade ali pa prvih komadih na For Victory, besedila so daljša (in še vedno razumljiva). Teksti pojejo o tovarištvu, dvomih, upanju, trpljenju itd. Morda zapakirani kot retorika kaosa prve svetovne vojne (ali pa katerekoli druge), vendar aktualni za vse čase. Karl ni zastonj hodil po znamenitih bojiščih in iskal inspiracijo. Jo Bench ima končno zelo slišen bass, ki pa še vedno prisega na dozo distorzije in je v ospredju predvsem v Anti-Tank. Riffi so 100% Bolt Thrower s svojo masivnostjo, še vedno spominjajo na tankovsko bitko pri Kursku, kot novost se mi zdi zanimiv predvsem celo metalcorevski riff na The Killchain – ampak tole je death fuckin' metal! Sampli topovskih strelov, siren ipd. so isti že od For Victory in so na mestu. Vse skupaj se konča po dobrih štiridesetih minutah z When Cannons Fade, ki se drži uspešne formule epskega konca z upočasnjenim ritmom, čeprav ga tukaj konča sam boben.
Vse, kar ste hoteli, se tu dobi na mestu. Niti en nov ali pa stari fan ne bo razočaran, Those Once Loyal bodo ostali zvesti do konca, tudi ko topovi utihnejo. In v slučaju Bolt Thrower upam, da se bo vojaški stroj vrtel še naprej.

Ivan