Bëehler je skupina, ki jo je osnoval Dan Beehler. Ta pretepač bobnov in lomilec glasilk je nekoč obe omenjeni nalogi opravljal pri kultni skupini Exciter. Omemba (in primerjava) bivših skupin kateregakoli glasbenika je lahko hkrati blagoslov ali prekletstvo, nemalo se jih sooča s tem. Jon Oliva, Jason Newsted, James Rivera so le nekateri takšni primeri in Dan Beehler ni pri tem nobena izjema. Po dolgoletnem pričakovanju prvenca, ki mu je podan naslov Messages To The Dead, se našim ušesom ponuja enajst kaotičnih klicev vesoljnega potopa.
Glede na obdaritev iz zvočnikov se zdi, da konec sveta ni daleč. Medla mešanica thrash in speed metala ovita v tančico modernega zvoka. Nenavadno strukturirane pesmi (za to podzvrst), z navzočnostjo nihala med retro in sodobnim glasbenim pristopom. Grenak priokus končanega koktejla tako na trenutke razvname ogenj v heavy metal manijakih in skalpiranje (morebiti celo obglavljenje) ne uide, a ima dve strani kot kovanec (in s tem ne mislim na A in B stran zvočnega nosilca). Kolikor je možnosti za bolečine v vratu toliko je verjetnosti tudi za okamenitev. Skoraj kontradiktorno. Namesto renesanse, resonanca. Odmev krika želje po regeneraciji kultnih starejših pesmi Exciter, ki pa izzvenijo kot brutalnejša novejša različica te skupine, onomatopoija. Album jo najslabše odnese predvsem na področju kitar, ki želijo na vse pretege pokukati v um kitarista Exciter, Johna Riccija, in priigrati riffe/solaže po njegovih receptih. Bobni dosegajo rušilno stopnjo, vokal pa zavidljive, ušesa prebadajoče frekvence (Eternal Tormentor), če bi le kompozicije bile nekoliko bolj premišljene (dodelane), saj ni nobenega resnično oprijemljivega nektarja za ušesa (skozi eno uho noter, skozi drugo takoj ven), le sterilen sunek.
Dan pravi, da na albumu opeva svoje življenje, za katero se zazdi, da mu je bilo postlano z mnogimi nevšečnostmi, nezaupljivostjo (In No One We Trust) in kar je podobnih temnih strani, kakršen posledično (uspešno) izpade tudi album. Kot da je njegovo vznemirjeno življenje rezultiralo v enako vznemirjujočem albumu. Ponaša se s pravo metalsko držo: optimistično je zazrt v pesimizem. Messages To The Dead se ne sliši kot ljubezen na prvi posluh, je zakrinkana lepotica, ki bo mogoče prebudila zver v vas.