Zasedba Era Of Hate je po že kar nekajletnem delovanju in dveh izdanih EP-jih konec leta 2014 predstavila studijski prvenec Fragments Of Reality. Konec leta 2011 je gorenjsko-primorska naveza dobila končno podobo in že leto zatem so se fantje uspešno predstavili na odrih domačih klubov in festivalov. Snemanje prvenca so zaključili v začetku leta 2014, najava albuma pa jim je pomagala do prvih koncertov v tujini, kjer so ga tudi uspešno predstavili.
Na prvencu je deset komadov, in kljub temu da se zasedba opredeljuje kot mešanica melodic death metala in metalcora, je slednjega v komadih slišati precej malo. Modernost komadom daje melodika, lomljenje ritmov in pa vpeljevanje djenta ter progresije. Samih breakdownov ni veliko, pa tudi moteči niso, saj jih vedno zapolni vokal, ki na celotnem albumu kar dobro izstopa. Vredno je tudi omeniti, da je bil album v celoti posnet v studiu Negligence, tako da kvaliteta ni vprašljiva. Komadi so polni in poslušanje je več kot prijetno in razločno. Škoda je vsak komad posebej razčlenjevati in opisovati, vseeno pa se moram dotakniti nekaterih, ki na albumu tako ali drugače izstopajo. Za začetek je to balada – ja, prav ste prebrali – balada Rest in Peace. Kljub umirjenosti je zasedbi uspelo narediti dovolj razgiban in prav nič dolgočasen komad. Poslušalec je v pričakovanju vrhunca, ki se zgodi šele proti koncu in se spretno nadaljuje v komadu Beyond the Senses' Depth. Tisti, ki ste v zadnjem letu dni band videli na odru, vam je verjetno ta povezava še jasnejša. Slednja pesem je ena tistih bolj zlomljenih in robotskih. Robotska je zaradi ponavljajočih se strukture in ritma. Sicer se ritem vmes za nekaj časa umiri, a se potem zopet vrne na stara pota. Če bi morala označiti najbolj generičen in nezanimiv komad, bi bil to verjetno ta. Precej boljši in razgiban pa je med drugimi All that Could Have Been, ki se giblje od temačnih perzijskih melodij vse do modernejših struktur in vložkov. Komad stoji na večinski podlagi death metala, zato mu le prisluhnite. Kar se tiče modernejšega deathcorovskega dela albuma, izstopa Fractions of What Is Yet to Come. Prehodi med breakdowni, surovostjo in melodičnostjo so odlični, neslišni in postavljeni na primernih mestih. Za razliko od tega pa ima pri Unmasked glavno vlogo kitara in melodija, ki je mnogokrat privlačnejša od vokala. Melodija se v zaključku sicer združi z bobni in poskrbi za rahlo generičen konec. Zadnji komad, ki mu bom namenila še nekaj besed, je Man-Kind, pri katerem je zasedbi v ustaljenem ritmu uspelo najti različne variacije ter povezovanje s kitaro in vokalom. Tako se je morebiten dolgčas spremenil v odličen komad. Proti koncu ga do vrhunca pripelje še kitarska solaža, ki komad zaključi, kot je treba.
Če pogledam na album kot celoto, je precej razgiban, za kar pa večkrat poskrbijo bobni. Mnogi bandi prisegajo na generične ritme in konstantno uporabo dvojnega bas pedala, za razliko od njih pa je bobnar zasedbe Era Of Hate pokazal, da se zna odlično poigravati z različnimi ritmi. Pohvale! Plošček pa ni razgiban le ritmično, ampak tudi stilsko. Ne bom rekla, da se morajo fantje odločiti za en stil ali dva, pomembno pa je, da se mešanje več zvrsti ne spremeni v nekaj neposlušljivega in preveč nasičenega. To mešanje jim zaenkrat kar dobro uspeva, tako da jim dajte priložnost.