Iconoclastic predstavlja četrti studijski album te finske alternative death metal zasedbe. Kaj alternative death metal pomeni, je onstran mojega znanja. Drugače kot da rečem, da poslušajte Medeio in boste slišali, vam ne znam razložiti. Po poslušanju namreč ugotoviš naslednje: skupina se poslužuje različnih glasbenih elementov. Ti na momente spominjajo na black metal, core, sem in tja se pojavi kakšen thrashy element, djent (razglabljanje o obstoju tega žanra je enako pereče kot razglabljanje o deathcoru) pa tu in tam je slišati še malo progresive, medtem ko je vse skupaj začinjeno z obilico death metal brutalnosti. Zveni zapleteno? Ja. Do neke mere res. Ampak Medeia se v izvajanju te kolobocije ne izgubi. Ne glede na navidezno zapletenost, ki jo je moč slišati znotraj njihove glasbene kompozicije, je tehnična izvedba brezhibna. Videti je, da ima Medeia za sabo že kar nekaj kilometrine in da vsi dobro vedo, kaj počnejo. Na svoji spletni strani imajo zapisano, da je njihov cilj zveneti čim bolj brutalno. In ja, Medeia zveni točno tako. Agresivno, jezno, zafrustrirano - brutalno. Torej jim metalnosti ne primankuje.
Prvi komad na plati z istoimenskim naslovom daje slutiti, da nas na albumu čaka vse prej kot prava mala žanrska mashup kataklizma. A le do pevčevega prvega krika. Takrat se razkrije, da je v ozadju Medeie nekaj več, kot le zasanjane klaviature, ki poženejo pesem Iconoclastic. In če se slednja razvija brez nekih očitnih in neposrednih znakov, da nas čaka karkoli nezemeljsko brutalnega, nas že naslednji komad opomni, da se moramo na tem ikonoklastičnem vrtiljaku vsaj malo pripasati, ker nas čaka premetavanje z enega konca na drugega. Za vse tiste, ki mislite, da boste ob poslušanju te malo drugačne death metal izdaje veselo headbangali, ste prekleto v zablodi. Ob malenkostnem premetavanju glave sem in tja v različnih umetniških figurah vas povečini čaka podivjano moshanje v množici enako podivjanih ljudi.
Zvok, ki ga Medeia prinaša, ni tekoč. Spreminjajoča in lomljena ritmika krajša riffe, ki postanejo ponavljajoči, a zaradi svojih zvokovnih lastnosti riffi ne izzvenijo. Klaviature so dober dodatek (prednjačijo na pesmi Sleep), ki Medeio spremljajo od izdaje samopoimenovanega EP-ja. Za vse, ki ne marate klaviatur, naj vam povem, da so sicer vseprisotne, a za razliko od nekaterih drugih bandov tukaj niso zato, da bi se neprestano oglašale ter vsiljevale v uho poslušalca. Kvečjemu se lepo soudeležujejo pri gradnji atmosfere in (podobno kot velja za bass) dajejo glasbi neko novo globino oziroma dimenzijo. Naj pa na tem mestu opozorim, da čeprav vsak komad zase zveni drugače od prejšnega, na koncu celoten album zveni podobno. Rezultati so si med sabo podobni z bolj ali manj zanimivimi odstopanji od dinamike celotnega albuma. Mogoče k temu prispevajo tudi vokali. Ti res zvenijo jezno, vendar postanejo samemu sebi namen. Edina prava vokalna posebnost se pojavi v pesmi Sleep, kjer v refrenu zapoje njihova klaviaturistka, katere barva glasu je v določenem momentu v spomin priklicala Evanescence. Pesmi, ki po svoje izstopajo so Iconoclastic, A Waste of Skin, Sleep, The Dominant Species in Misery Prevails (še najbolj blizu death metalu). A to ni dogma Iconoclastica. Zaradi podobnih struktur komadov si z lahkoto vsak izbere svoje favorite.
In to je to. To je vsa umetnost. Alternativni eksperiment z imenom Medeia z Iconoclasticom ne bo redefiniral žanra, niti ne bo postal njegov nosilec. Hardcore fani bodo to izdajo dvigovali v višave nad druge izdaje, večina pa jo bo slišala, si zapomnila dva, tri komade (ali več) in brez pravih pretresov živela dalje. Marsikdo pravi, da si Medeia zasluži večjo prepoznavnost. No, tokrat so jih na turnejo s seboj vzeli Children of Bodom, ki bodo igrali tudi pri nas (19. 11. 2013, Kino Šiška) vendar pa zaradi line-upa dvomim, da bo tam veliko gorečih oboževalcev Medeie. A motiti se je človeško. Morda pa jim ravno ta turneja prinese prepoznavnost, ki jim po mnenju nekaterih internetnih kričačev tudi pripada. Baje so v živo prav animalistično razpoloženi.