Wind Rose / All For Metal / Seven Kingdoms

Za mano je zanimiv teden. Preteklo nedeljo si ne bi niti približno mislil, da se bo teden razvil v smer, v katero se je. Pričakoval sem povprečen »drugačen dan, isto sranje« oziroma Kuća pos'o. V ponedeljek me prijatelj, ki mu srce bije za elektronsko glasbo, vpraša, ali greva zadnjo minuto v sredo na Dunaj na Blink 182? Ker sem mislil, da se zajebava, sem sarkastično odgovoril »seveda, uredi prenočišče, karte in prevoz«. Beseda je kruh postala, in kot bi trznil z očesom, sva na začudenje obeh, metalec in rejver, bila v avtu na poti na Dunaj od poslušanju pop punk očakov, ki so nama bili ljubi v prazgodovinskih časih, ko smo najstniki dostopali do pornografije zgolj prek tiskanih medijev.

Bil je četrtek zjutraj v hotelu in po zabavnem večeru, ko sem se prelevil nazaj v najstnika, me je prešinilo, da vendar drevi na Dunaju igrajo Wind Rose. Po kavi in hitrem preverjanju dejstev sem bil v akciji, da si morda na vrat na nos podaljšam dopust za dodaten dan in si ogledam še današnjo power metal veselico. »Ampak Ožbej, saj ti vendar nisi navdušen nad power metalom«, bi dejali tisti, ki ste že kdaj prebrali kakšen moj prispevek. Drži, ampak kot protiutež nudim naslednje misli:

 - Wind Rose uživajo med ekipo Paranoida od julijskega festivala Area 53 kulten status. Pika.
 - Geografsko sem tako ali tako bil na Dunaju in nalašč skakal izven ustaljenih okvirjev (Blink 182).
 - Power metal reportaža bo pripomogla k žanrski raznolikosti Paranoida.
 - Človek najbolj raste, ko vstopi v območje neznanega oziroma izstopi iz cone udobja.

Čas med jutranjo kavo in začetkom koncerta je hitro minil. Ne bom lagal, moje poznavanje nastopajočih in njihovega dela je bilo praktično nično, prišel sem po eno in edino stvar – Diggy Diggy Hole. Vendar je bilo treba počakati, Wind Rose so namreč spremljali ideološki somišljeniki, Američani Seven Kingdoms in italijansko-nemška naveza All For Metal.

Oder so otvorili Seven Kingdoms, publika je začetek pozdravila z glasnim krikom. Tradicionalen power metal zvok je popestril ženski vokal, ki je dokaj netipičen v zvrsti, vsaj po mojem skromnem mnenju. Kot rečeno, sem popoln laik v zvezi z bandom in njegovo glasbo, a na srečo me je rešila struktura pesmi, pri kateri je dosti poudarka na prepevanju besedil v razločnem jeziku, da sem iz slišanega razvozlal nekaj pesmi, ki so bile, bi si upal trditi, odigrane: Diamond Handed, Love Dagger in Kingslayer. Dosti je bilo soliranja, česar nisem več vajen, saj se zadnje desetletje gibljem v zvrsteh s poudarkom na riffih in manj na solo kitari. Všeč mi je bil pristen odnos banda. S tem mislim, da niso pretiravali z mitologijo, zajebancijo ali se jemali preveč resno. Dobil sem občutek, da se band dobro počuti v svoji koži in stoji za glasbo, ki jo igra. Tudi tehnično gledano glasba ni bila od muh, kapo dol.

Z zgornjimi mislimi sem se ugriznil v jezik, ko so po slovesu Seven Kingdoms na oder prišli All For Metal. Ja, bilo je točno, kot se bere – za vizualizacijo v klik ponujam samonaslovljeni komad All For Metal. Manowar so nedvomni neposredni navdih tako za glas kot stas. Zvito je band v ekipo vključil tudi predstavnico inteligentnejšega spola, da jim ne gre očitati toksične maskulinosti. Kladivo, jeklo, usnje! Vsi za metal in metal za vse! Šel sem po pivo, ker se je temperatura v dvorani občutno dvignila, šalo s kovanjem jekla na stran. Po spominu sem brskal, kdaj sem že videl Manowar v živo. Določeni vtisi z odra so me namreč spominjali na odseke s tipičnega Manowar koncerta. Malo preveč metal za moj okus, so mi bili Seven Kingdoms bolj povšeči. Je pa teknilo pivo, to pa to. Refren Raise Your Hammer mi je ostal v spominu, ker pač, hm – protagonisti večera Wind Rose!

Zgodilo se je, sinovi kralja Durina so zavzeli oder. Odeti v oklepe in opravo, ki mi je bila znana še od prejšnjič, so začeli peti hvalo škratovski rasi v tipičnih glasbenih aranžmajih. Če še nisem omenil, Wind Rose so v metal skupnosti znani kot »škratje metala« oziroma »dwarf metal«. Liriko črpajo v osnovi iz romanov Gospodar prstanov in Hobbit, z močnim poudarkom (no, skoraj izključno) na škratovski rasi. Ob šanku sem se zaklepatal z nekim tipičnim škratom (res je bil nižje rasti od mene in imel je brado), ki je navdušeno razlagal, da Wind Rose pozna že od same ustanovitve leta 2009 in da ne mine dan brez njihove glasbe. Priznal sem mu svojo zgodbo, da sem Wind Rose prvič videl poleti na festivalu in so se mi zdeli tako smešni, da je prvotno norčevanje prerastlo v iskreno zanimanje. Po slišanem me je krstil za Legolasa, edinega vilinca na koncertu. Ko se je smeh polegel, sem ga spomnil na prizor iz Gospodarja Prstanov, kjer škrat Gimli nejevoljno reče Legolasu »Nikoli si nisem mislil, da bom umrl v boju z vilincem ob svoji strani«. Legolas odgovori: »Kaj pa s PRIJATELJEM ob svoji strani?« Sogovorec je dvignil kozarec piva in predlagal, da se posvetiva glasbi. Wind Rose so ravno igrali (po njegovih besedah) King Under The Mountain. Hei-la-hei-la-al-la-ha! Dobro, a ni bil še moj vrhunec. Izkoristil sem sogovornikovo strokovno znanje in povprašal o setlisti. Potrdil mi je, da so do tega trenutka odigrali naslednje komade: Fellows of the Hammer, Drunken Dwarves in Mine Mine Mine! Vzdušje je bilo res tolkiensko, čas sem si krajšal z domišljijo, da sem pod goro v kraljevstvu škratov, varen pred orki in hudobijo iz Gorgorotha. Kopali smo globlje in globlje, dokler nismo odkrili bisera večera – Diggy Diggy Hole! Nimam besed. Tako brez besed sem, da bom prispevek zaključil kar tukaj, brez epiloga. Bralec naj sam presodi, ali sem si kupil Wind Rose majico ali ne.