Use Less / Black Dynamite

Obdobje zaključevanja ocen srednješolcev narekuje nekoliko drugačen tempo, poleg tega pa je preteklo soboto precejšen pečat v dvoranah, kjer svoje rituale izvajajo metalci, pustila še masovna histerija nad podenjem preznojenih moških za okroglim usnjem. Tako so se že pred koncertom pojavile slutnje, da bo ta slabo obiskan, kar se je izkazalo za resnično.
V komornem vzdušju Subarta so se nam predstavili mladi rockerji Black Dynamite. Gre za začetniško rockersko ekipo, ki je po nekaj minut trajajočem uvodu, z izmenjajočimi solažami ob repetativni bobnarski in bas podlagi, kmalu predstavila adute sicer začetniškega banda. Odlična vokalna dvojica frontmana in bobnarja, ki sta sicer brata, je postregla s tonsko višje ležečimi melodijami, nasploh pa je frontman zavzel podobno petelinjo pozo, kot smo je bili vajeni od samega mojstra odrskega nastopanja, kralja Elvisa. Band, ki je metalski publiki bolj kot ne neznan, je klub nekoliko jecljavim nagovorom pokazal dovolj spretnosti nastopaštva. Klub omenjenemu potencialu vrhunskih glasilk pa bi lahko nastop še nekoliko izpili, saj so čakanja med komadi, s samokritičnimi nagovori, marsikoga izmed maloštevilne publike pognala na svež zrak.
Sledili so Use Less, katerih začetek nastopa smo zaradi odlične zvočne izolacije in nogometnega hrupa iz sosednjih klubov zamudili. Družinsko vzdušje, ki je skupaj z bandom in osebjem na vrhuncu premoglo vsega tridetset ljudi, pa je tokrat namesto neprijetne tišine razvilo prav prijeten občutek z nekoliko več drznosti med samo publiko, ki ob takih kapacitetah ponavadi bolj kot ne sramežljivo gleda v tla. Vokali so še popolnejši kot v preteklosti, ugiranost popolna, levji delež pozornosti pa pobere tudi kratkolasi kitarist v havajski majci, ki komade dopolnjuje s hitrimi, ostrimi melodičnimi solažami. Del publike si je v sprednjo vrsto prinesel kavč in dogajajne spremljal sede, a kljub temu je bilo v dvorani več gibanja kot na mnogih prej doživetih koncertih. Če bi blo vzdušje drugačno, bi v napetosti tuhtal o zamujenih komadih, tako pa se je med publiko in bandom razvil prav sproščen dialog in pomiril sem se ob vesti, da avtorsko uspešico Burning Bridges hranijo za konec. Komad se je očitno dobro prijel, saj band že uživa nekaj vokalne podpore tudi s strani publike.
Kakorkoli, bil je soliden, bolj družaben kot koncertno razpoložen večer. Četudi nismo imeli posebne želje po koncertu in bi prihranili tisti evro za sobotno pivce, pa je odločitev vseeno padla. Finančno stisko smo rešili z osebjem na vhodu, bande podprli z udeležbo in nadpovprečno bučnimi odzivi, če že ob omenjenih dejstvih finančno nismo bili zmožni. Na tem mestu si odlikovanje zasluži Sajmon, ki je del vrnjene dohodnine razdelil med kolege metalce, ki so si tako le lahko privoščili nekoliko subvencioniran koncert in pivo hkrati.