Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

10. 3. 2020

Turia / Iffernet

Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana / 27. 2. 2020

Pred tremi leti je v ekipni e-nabiralnik prispel promo s prvencem zasedbe Turia, ki ga je dobre pol leta po izidu v digitalni obliki in na kaseti prek hišne založbe Haeresis Noviomagi še na drugih nosilcih zvoka izdala portugalska založba Altare Productions. Dor me je takoj prepričal s svojo toploto, saj je kot fen zavel precej netipično za žanr, nizozemski trio pa od takrat še ni razočaral, ne z naslednikom Dede Kondre, ne s splitom s Fluisteraars ali Vilkacis in niti pod razno s tretjim dolgometražcem Degen van licht, ki je sredi februarja izšel pri založbah Eisenwald in Haeresis Noviomagi.

Zato sta bila presenečenje in veselje še toliko večja, ko se je v začetku decembra razširila vest, da pridejo Turia konec februarja v Ljubljano. Ne v bližnji Gradec, Salzburg, kam v Italijo ali Zagreb (po nizu odličnih koncertov me ne bi presenetilo, če bi njihov koncert čez mejo organiziral Abyssal booking, čeprav je njihov zagrebški datum na koncu vseeno prevzel nekdo drug), kot je pri tovrstnih underground koncertih zadnja leta že stalnica, ampak praktično pred domači prag, za kar gre zasluga organizatorici Jasni Babič oziroma ekipi RAFAL. Hvala za enega najboljših koncertov v letošnjem letu! Izpolnil je skoraj vsa že tako visoka pričakovanja, vsaj v drugem delu. Glede prve polovice večera imam namreč še vedno mešane občutke.

Kmalu po napovedani deveti se je prvič pri nas predstavil francoski dvojec Iffernet, ki je pri WV Sorcerer Productions lani izdal samonaslovljeni prvenec s šestimi komadi. Ta na odru žal ni zaživel kaj dosti bolj kot na studijskih posnetkih, saj band tudi v živo nastopa kot duet in je zato kitarist težko skril na trenutke pomanjkljivo igranje, zaradi slabšega zvoka pa so se porazgubili in posledično razvlekli tudi kakšni bolj zanimivi riffi. Zvok se je sčasoma sicer izboljšal, bobnarjevemu zgledu bolj vživetega igranja pa je nekje na sredi nastopa začel slediti še kitarist. Zanimivo je bilo spremljati, kako se vokalno izmenjujeta in dopolnjujeta, saj je bobnarjev harsh vokal bolj ustaljen in grlen, medtem ko kitaristov precej bolj izstopa (kolega je za njegov sovji vokal v šali pripomnil, da je hud oziroma »hoot«). S še kar povprečnim in precej ponavljajočim se lo-fi black metalom sta kljub temu uspela prepričati dobršen del občinstva, da si je po skoraj tričetrturnem setu glasno zaželel še bis. Francoza po odigranem prvencu žal nista imela nič več na zalogi, zato sta se zadržano poslovila in z odra preselila za z robo bogato obloženo mizo, od koder je večino večera prihajalo več svetlobe kot z odra.

Že tako skromno odrsko razsvetljavo v Gromki, ki je trn v peti marsikateremu fotografu, je naslednji band zamenjal z le nekaj svečami. Oder je ozaljšal z dvema preprostima zastavama z motivom sablje, ki je na eni zastavi kazala proti nebesom in na drugi proti peklu, pred bobne pa je poleg svečnikov postavil še nekaj živalskih lobanj in rastlinja. Med krajšim premorom se je dvorana lepo napolnila nazaj do skoraj zadnjega kotička in oder je končno zares zavzela trojica, ki nosi ime po 3646 m visokem gorovju v Savoji. Turia se razteza skozi najstarejši francoski narodni park Vanoise blizu meje z Italijo in krasi naslovnico plošče Degen van licht, s podobno svežino, mogočnostjo in starodavno silo pa je udarila tudi mlada zasedba, ko je po krajšem intru najprej zaigrala Merode. Njen najbolj razgiban komad z omenjene plošče je hkrati tudi moj najljubši, zato mi ni bilo treba dolgo čakati na višek večera, navdušenja nad Turio pa od samega začetka niso skrivali niti drugi obiskovalci. Kot je bilo za pričakovati, so set večinoma sestavljali komadi z aktualnega albuma, za čim bolj utečene prehode med njimi pa je ob pomoči matrice in klaviatur skrbela vokalistka, ki je v soju sveč umirjeno delovala kot protiutež vse bolj razigranemu bobnarju. Z vsakim naslednjim komadom je igral hitreje, da je že tako kratek Storm na koncu zvenel še krajše, a je njegovi taktirki urno in brez težav še vedno lahko sledil kitarist, ki se lahko sicer pohvali še s kopico odličnih projektov, lani pa se je pridružil še Dool.

Z enim komadom je band vseeno presenetil, saj je zvenel znano, a ga v danem trenutku nisem uspela umestiti v njihovo diskografijo, kajti ravno njihov split z ameriškim Viklacisom mi je kot zadnji prekrižal pot in se mi še ni dovolj ulegel v uho. V živo se je Spiegel der eenvoudige zielen z njega vseeno izkazala za odlično izbiro in tudi kitarist je pozneje dejal, da jo nasploh zelo rad igra in je bila zato odločitev, da jo vključijo v set, lahka. Med zadnjim prehodom II je vokalistka nekaj časa predse držala bakreni zvonec in z njim kot na plošči dopolnjevala akustični prehod, ki je naznanjal konec njihovega odličnega nastopa. Tako kot so začeli z Merode, so tudi zaključili z Ossifrage, in sicer v lahkotnejšem vzdušju, ki kliče po pomladi, čeravno je skupaj s Turio k nam končno prispel še vsaj kanček zime. Zaradi umirjenega zaključka morda vseeno ni bil najprimernejši za konec nastopa, kar se je tudi pokazalo v praksi, ko se je večino večera glasno in živahno občinstvo v ključnem trenutku odzvalo precej medlo. Večina ni zares vedela, ali se je zgolj zaključil še en mirnejši prehod med komadoma, in je bučen aplavz raje prihranila za primernejši čas, ki pa ga ni dočakala in tako sem bila prvič priča temu, da je bučnejši aplavz požela predskupina. Dodatka tako ni bilo in ga verjetno niti ne bi bilo, saj je Turia svoj nastop zaključila točno tako kot že od samega začetka utira svojo pot: odločno in samosvoje.

Setlista Turia: I, Merode, Spiegel der eenvoudige zielen, Degen van licht, Storm, II, Ossifrage.

Ker se je koncert končal še pred enajsto, sem za spremembo ostala še z družbo na Metelkovi. Po takšnem koncertu nista zares zmotila ne dež ne misel na to, da me naslednji dan čaka še en koncert. Žanrsko nekaj čisto drugega, a ko je že ravno beseda nanesla na Islandijo in to, zakaj bom Turio izpustila naslednji dan v Zagrebu, je njihova vokalistka potarnala, da bi tudi sama rada v živo videla islandsko dark/synth punk zasedbo Kælan Mikla. Njihov zagrebški koncert se je namreč prekrival z nastopom omenjenih Islandk, Birds in Row in Alcest v Kinu Šiška, več o tem pa v naslednji reportaži.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj