The Black Procession Tour 2010 (10.2.2010)

Približno na vsake tri leta se zgodi, ko skupaj s tisočerimi neštetokrat zakričim: »Machine fuckin' Head!« In po dolgem čakanju na turnejo, na katero so se Machine Head podali skupaj s Hatebreed in Bleeding Through, je končno le prišel magični trenutek. Žal so sprva napovedani deathcorovci All Shall Perish odpadli zaradi neznanih razlogov. V razprodanem Gasometru na Dunaju se je kar trlo obiskovalcev, ki so množično kupovali predrag merchandise (pulover 60 evrov, kratka majica 30 evrov). S pivom v roki, ki je bil točen v »zlate« kozarce (prvi je stal kar slabih 5 evrov) smo se mnogi podali k ogledu prvih nastopajočih, Bleeding Through.
Pri Bleeding Through kaj pretirano posebnega ni za poudariti. Gre za dokaj navadno metalcore skupino, ki ob klišejskih breakdownih in čistih vokalih ponudi celo malce paše za oči, in sicer simpatično klaviaturistko Marto Peterson. Ne morem trditi, da so ostali člani delovali dolgočasno, a Marta je za svojim inštrumentom prav navduševala z energičnim pristopom. Po nekaj skladbah je bilo bolj kot band zanimivo pivo pri šanku, ki je bilo evro ceneje, če seveda nisi izgubil kozarca.
Kot drugi nastopajoči so bili najavljeni Hatebreed, ki so nazadnje navdušili z neverjetnim nastopom na lanskem Metalcampu. Z začetnim I Will Be Heard so udarili kot strela z jasnega. Z naslednjim This Is Now so še enkrat potrdili svoj energičen in brezkompromisen nastop na Metalcampu. Publiki se je zmešalo. Kar zajeten delež dvorane je padel v kaos z moshanjem. Malce slabši odziv je publika pokazala pri skladbah z novega albuma, vendar je pevec Jamie Jasta ta mrzli pristop takoj ogrel z napovedjo, da bomo prisotni na novem DVD-ju, če bo moshanje dovolj noro. Hatebreed so bili sicer kratki, a dovolj dolgi, da smo se z norenjem ob skladbah kot so Beholder Of Justice, To The Threshold in Destroy Everything, pripravili na Machine (fuckin') Head. Hatebreed znova in znova dokazujejo, da ne glede na menjavo mnogih članov v zasedbi, ostajajo odličen live band.
Setlista Hatebreed: I Will Be Heard, This Is Now, Everyone Bleeds Now, In Ashes They Shall Reap, As Diehard As They Come, Live For This, Beholder Of Justice, Tear It Down, To The Threshold, Empty Promises, Destroy Everything.
Dobre pol ure je bilo za potešitev žeje in psihično pripravo na dve uri totalnega norenja kar dovolj. No, luči so naposled ugasnile in začelo se je vzklikanje »Machine fuckin' Head« na nešteto potenco. Z introm skladbe Clenching The Fist Of Dissent, ki poudarja vojne razmere na vzhodu, so Machine Head začeli s svojim skoraj dve uri dolgim koncertom. S prehodom na Imperium je napetost narasla prek vseh mej, tako z norenjem kot tudi preglasnim zvokom, ki se je pri mnogih verjetno pokazal s piskanjem v ušesih še naslednja dva dni. Repertoar je bil orgazmičen. Skupina je odigrala skladbe, ki jih že dolgo ni. Z zadnjega albuma The Blackening so odigrali celo Beautiful Morning in Now I Lay Thee Down. Prava poslastica za oboževalce starega materiala je bila servirana z A Nation On Fire s prvenca in Struck A Nerve z The More Things Change… Skupina je svoj sloves opravičila z odlično formo, ne glede na kakšno napako. Vrhunec večera se je zgodil pri skladbi Aesthetics Of Hate, ko je skupina na oder povabila oboževalca po imenu Peter, ki je ves čas v prvih vrstah vztrajal s transparentom »Let me play 'Aesthetics Of Hate' on guitar, Robb. I'm fucking Serious!«. Petru se je verjetno zgodil največji trenutek v življenju, ko mu je pevec Robb Flynn dal v roke svojo kitaro in rekel: »Let see what this motherfucker can do!« Pred očmi tri tisoč obiskovalcev je Peter odigral Aesthetics Of Hate s solažami vred, in to z neverjetno natančnostjo. Čemu takemu smo danes redko priča oziroma skoraj nikoli. Kapo dol, Machine Head! Norije seveda ni bilo konec. Z naslednjim komadom Old je skoraj vsa dvorana skakala, kar je že standardno, a vendar je neverjetno pogledati okoli sebe, ko vidiš vse skakati. Končno, malce umiritve. Padel je nežni Burning Red, ki so ga povezali z Exhale The Vile. Tudi album Supercharger ni bil postavljen na stran, ko je bil odigran Bulldozer. Sledila je še ena najbolj norih poslastic večera. Pri skladbi Block ni bilo razloga, da ne bi moshali in trpeli z vratnimi mišicami. Fuck it all! Machine Head so odšli z odra, na srečo le na odmor. Basist Adam Duce je s svojim prihodom nazaj začel z devetminutno skladbo Halo. Robb Flynn, Phil Demmel in bobnar Dave McClain so v tem času potrdili, da skupina ne bi mogla imeti bolj ustrezne zasedbe. Žal je le napočil trenutek, ko se mora skupina posloviti. Kot vedno je bil temu namenjen legendarni komad Davidian. Z ogromnimi circle piti in vzklikanjem "Let freedom ring with shotgun blast" se je koncert zaključil. V tipični maniri se je Robb Flynn še pet minut zahvaljeval za neverjeten koncert. Pika na i je bil oboževalec, ki je nosil masko Homerja Simpsona in se vrgel na množico z odra ter zadel luknjo. Auč!
Machine Head se po koncu te turneje bojda odpravljajo na delo za nov album. Torej, leta 2011 naj bi luč sveta ugledal nov album, obenem pa upam na čimprejšnjo vrnitev na evropske odre, da bomo zopet množično kričali: »MACHINE FUCKIN' HEAD!«
Setlista Machine Head: Clenching The Fist Of Dissent, Imperium, Beautiful Morning, A Nation On Fire, Ten Ton Hammer, Now I Lay Thee Down, Struck A Nerve, Aesthetics Of Hate, Old, The Burning Red, Exhale The Vile, Bulldozer, Block, Halo, Davidian.

Primož