Skid Row

Skid Row, legendarna »podivjana mladina« iz konca osemdesetih in začetka devedesetih let, je po odhodu glavnega zvezdnika Sebastiana Bacha konec devedesetih let medijsko povsem zapostavljen band. To za skupino sâmo morda ni najbolje, je pa to super za oboževalce, saj jih imamo možnost večkrat videti tudi na bolj intimnih lokacijah, kot je bilo to v Vidmu decembra. Prejšnji ponedeljek smo dobili novo priložnost za obisk koncerta, tokrat prvič v Sloveniji, na mariborskem festivalu Lent.
Oblaki so se prav zoprno začeli nabirati, ko smo se z družbo sprehajali po promenadi samega festivala in v prijetni atmosferi priročnega rock bara spili uvodno (in kot se je izkazalo, zadnje) pivo. Ob prihodu na prizorišče so svoje delo že zaključevali Tide in z nesrečno izbiro predskupine se je očitno strinjalo tudi vreme, saj je ob koncu njihovega nastopa začelo z neba padati in sam naliv se je kmalu stopnjeval v pravo povodenj. Tisti v prvih vrstah smo bili kmalu premočeni do gat, v ozadju pa se je očitno odvijala prava drama, saj je izvedba koncerta visela v zraku. Nebo se je po kaki uri vseeno umirilo do te mere, da so na oder prihlačali Skid Row v znani postavi Johnny Solinger (vokal), Dave »The Snake« Sabo (kitara), Scotti Hill (kitara), Rachel Bolan (bas) in Rob Hammersmith (bobni). Skupina igra praktično enako setlisto že več let in tako je bilo tudi tokrat. Glavna razlika v primerjavi s koncertom decembra je bila v energiji, saj je dež nekako dodatno podžgal publiko in ta je za slovenske razmere zares izjemno skakala, norela ter sodelovala, posledično pa prenesla to energijo tudi na samo skupino. Skid Row so tokrat zares dali vse od sebe, Johnny je pel zavzeto, skakal in kričal kot da poje na stadionu Wembley in tudi ostali so igrali mnogo manj površno kot v Italiji. Približno petstoglavo množico so seveda najbolj razvneli klasični hiti - 18 and Life, Slave to the Grind, I'll Remember You, Makin' a Mess in ostali so poskrbeli, da je bilo občinstvo ves čas v ekstazi. Posebno poglavje bi človek lahko napisal o Scottiju; človek, ki že več let izgleda kot pravi zombi namreč kljub petim križem na grbi igra, divja in skače bolj kot večina polovico mlajših mladeničev, s katerimi si pogosto delijo oder na festivalih. Še en standard Skid Row koncertov je izvedba Ramones klasike Psycho Therapy z Rachelom na vokalu. Ura in pol je hitro minila in po izvedbi zares dobre balade In a Darkened Room in zaključne Youth Gone Wild smo se z obljubo fantov, da se kmalu spet vrnejo, premočeni odpravili proti domu.