Pro-Pain / Drone / Vengince / In The Crossfire (3.9.2009)

S septembrom se ni pričela samo šola, niso se razmahnili samo izpiti ali pa začeli krajšati dnevi, ampak se je tudi začela nenavadno nabita koncertna sezona. Menim, da jih bo do konca meseca samo v Ljubljani v organizaciji Dirty Skunks vsaj pet, če pa k temu prištejemo še vse dogajanje v ostalih mestih in klubih lahko sami vidite, da dolgčas ne bo. No, 3. september je bil dan za norenje, saj so se ponovno oglasili Pro-Pain, ki so tokrat s seboj pripeljali nabor res dobrih skupin. V bistvu niti ne pomnim, kdaj sem nazadnje gledal koncert v kakšnem klubu, kjer se je splačalo gledati še kak drug band razen glavnega. To je bil tak dan in kljub majhnemu številu obiskovalcev, je bila fešta popolna.
Koncert so odprli domači In The Crossfire. Če se poigram z imenom oziroma prevodom le-tega, mi pade na pamet besedna zveza "(biti) v navkrižnem ognju", kar pomeni – po domače povedano –, da si ga najebal "žešće". Imenu primerno so In The Crossfire s svojo glasbo popolnoma ustrezno utelešenje masakra in uničenja, ki se lahko zgodi v prej opisani situaciji. Če bi In The Crossfire označil kot metalcore, bi to bila žalitev. Namreč, In The Crossfire ne jočejo in ne jamrajo. Niso nikakršen klon The Black Dahlia Murder ali In Flames. Nimajo clean vokalov, razen v delih, kjer tip bolj govori, poje pa ne. Torej – In The Crossfire niso za "pićkice". Kaj so potem, za vraga? The lowest of the low ... end. Kar pomeni, da so zvokovno tako masivni predvsem zaradi izjemno nizkih tonov in tistega filinga, da te je pravkar pregazil "šleper." Ko že misliš, da fantje ne morejo iti počasneje, se zmotiš. In pri njih to izpade super. Igravši svoje pesmi so In The Crossfire z odlično ritem sekcijo, izjemno kvalitetnim vokalom, smislom za odrski nastop in neverjetno zanimivimi in dinamičnimi kitarskimi linijami pokazali, da HC ne leži v sranju a la Bleeding Through ali pa zadnjih Dimmu Borgir, ampak v masivnosti a la Crowbar, Merauder in Integrity. Hail the kings! Komadi s CD-ja See You In Hell so sekali tako dobro, da so mi dlake stale pokonci. Velika zmaga sta bila predvsem See You In Hell ter Respect To Be Respected, a vseeno so kljub majhnemu številu prisotnih odigrali stvar odlično ter si zaslužili še dodatni komad. Odlično!
Ko sem videl, da si sledeči band na oder postavlja klaviature, sem že pomislil: "Tegla, zdaj boš pa fasal maščevanje modernih metalcore bogov, ki ti bodo poslali Bleeding Through klon«. Ajej! Why me?! Šalo na stran, a bil sem res precej skeptičen. Nato pa je sekstet z imenom Vengince iz Oaklanda (San Francisco, severna Kalifornija) najprej opalil precej morbiden "sample" intro, potem pa pričel s takim koncertom, da sem do konca seta že ostal brez zdravih vratnih mišic. Vengince so polni nepredvidljivih stvari, brez da bi izpadli "kar nekaj." Sprva je bilo precej smeha, ko so klaviaturist, pevec, basist in oba kitarista sinhrono noreli – res vredno srčnega smeha –, nato pa se je stvar razvila v tako dober nastop, da je pekla glava. Kvalitetni trije vokalisti (scream, grunt, clean), izjemen bas, ubijalske kitare, ki igrajo od Meshuggah do Bolt Thrower in Biohazard ter izjemno zanimivi bobni – to so Vengince. Kako to zveni v živo? Kot da bi nekomu končno uspela mineštra stilov, ki se je odslikala predvsem skozi družbeno kritične komade a la Only Depression Remains, As It Turns To Sour, Turn For The Worst itd. Zvok je bil odličen, nastop pa tako iskren ter dinamičen, da sem bil popolnoma "paf!" Še več – kupil sem kar dva CD-ja in majico, ki so jih fantje prodajali in tiskali v lastni režiji, prodajali pa so vse v takšni maniri, da bi bil celo Delboy impresioniran.
"Scotan" do konca, sem udihnil nekaj milijard molekul metelkovskega zraka, nato pa sem se odpravil na ogled nemške zasedbe Drone, ki je baje lani nastopila celo na MetalCampu. Fantje so iskreno rečeno vzbujali sume po smrdljivem novodobnem metalu, ampak je njihov novodobni metal bil "the shit". In to v dobrem smislu. Smrdel je ... po dobrem metalu, ha, ha. Drone so najhitreje opisano Machine Head klon. Ampak izjemno kvaliteten. Poleg tega se v njih čuti še kanček dobrega thrasha, groova, vse skupaj pa je zanimivo, ker so komadi res dobro strukturirani, "catchy", sam nastop pa je izjemno dinamičen. Fantje ne mirujejo, zbijajo šale, igrajo priredbe a la Eye Of The Tiger in pri tem niti malo ne padejo iz fore. Za boga milega, imeli so naslov komada This Is Africa! Pa si misli ... Stvar je vrhunska predvsem zaradi izjemnih kitarskih linij in vokala, ki je pojedel Robba Flynna. Vsaka čast – tako dobrega vokalista iz Nemčije (!), ki ni Schmier, Mille ali pa Angelripper, nisem slišal/videl nikoli. Končno en "nezategnjen" germanski metal produkt moderne dobe. " Nato je bila na vrsti predolga pavza. Pro-Pain so imeli tako dolg soundcheck, da bi vmes lahko odigrali še kak koncert. Njih grdo gledajoči "roadie" je res poskrbel, da je zadeva bila "u nulo", ampak "ajde malo brže, pliiiiiiiiiz!" Nato pa – luči ugasnejo in iz zvočnika opali intro iz filma Network (1976), kjer TV voditelj budi folk iz apatije. To ti je začetek, popolnoma primeren za Bewyorčane, ki bentijo nad svetom in ga brcajo v rit že skoraj 20 let. Nato pridejo fantje na oder in intro se nadaljuje v začetek plošče od Celtic Frost. RE-FUCKIN'-SPECT! Iskreno rečeno, na Pro-Pain sem bil že rahlo utrujen, ampak, kdo pa je še posedal na Pro-Pain?! Are we men or not? Yes, we are! Pro-Pain so predstavljali zadnji album (No) End In Sight, pri tem pa so poskrbeli, da smo slišali komade z vseh plošč. Živahni zabriti možje, obogateni z bobnarjem iz ameriške power-metal zasedbe Cellador (res odličen bobnar), so kljub vročini v placu, premočnim reflektorjem in utrujeni množici naredili fenomenalno fešto. Zvok je bil ubijalski, komadi izjemni in ko je tik pred koncem basist/vokalist Gary Meskil rekel, da se opravičuje, ker je zelo prehlajen in ne more dati vsega od sebe, sem onemel. Če to pomeni, da si bolan ali da nisi sposoben dati vse od sebe, kaj bi šele naredil, ko bi bil zdrav kot zajček? V glavnem, možje so tik pred koncem stvar rešili s tipom iz Hrvaške, Brankom, ki je odpel komada Shine in Make War (Not Love), ker se je pri Foul Taste Of Freedom že videlo, da Gary ni več toliko v formi. Začuda je "guest vocal" svoj posel opravil fenomenalno, tako na nivoju petja, kot na nivoju moderiranja. Fantastično – vsi so bili ultra zadovoljni. Za konec so opalili še kak komad in bonus I Remain in to je bilo to. Zakon!
Koncert je bil v vseh pogledih super, postavlja pa se vprašanje: ko pogledaš, koliko malo obiskovalcev je bilo, ali morda ni vsega že preveč in je folk ali naveličan ali pa nima keša? No, ampak to so vprašanja, ki se bodo odgovorila s časom, zdaj pa je trenutno najpomembneje, da bomo koncert Pro-Pain in ostalih pomnili še precej časa.

Ivan