Zaradi odsotnosti legendarnih heavy metal dogodkov, ki ponavadi gostujejo v Postojni ali pa tik pod Nanosom v Velikem Ubeljskem, nas je zadnji julijski vikend že pošteno ščemelo v ušesih. Ljubitelji tovrstne glasbe smo se takoj odzvali na objavo dogodka, ki je tokrat s podobnim programom kot pretekla leta vabil v Prešnico pri Kozini. Poleg standardnih nekaj deset metalnih glav, ki jih je že leta in leta moč srečati na koncertih, so tu prevladovali domačini, ki jim je vsak dogodek dobrodošel, publiko pa je sestavljalo staro in mlado, črno in pisano. Ravno iz tega razloga je za potrebe migracij povsem zadostovalo manjše parkirišče, ki je bilo pravzaprav le pokošena zelenica v neposredni bližini stanovanjskih hiš. Organizacija pa je bila tudi sicer zelo sproščena; osebje so sestavljali prostovoljci, ki so v nekaterih primerih šteli le 12 let, pot je označeval cenen trak, oder je bil nekoliko manjši od pričakovanj, je pa zato vse skupaj zvenelo domače in pristno. V tem skritem in nam nepoznanem kraju bi sicer pogrešal kakšno označbo oziroma usmeritev kot je to v navadi ob večjih odmaknjenih moto piknikih, pa tudi kakšna vreča za smeti na prizorišču in na parkirišču bi bila dobrodošla.
V petek vremenska napoved ni bila najboljša in je tista pretežna polovica obiskovalcev, ki je preplavila Prešnico v soboto, popoldne tako ostala v domačih logih. Kljub napovedi je vreme v petek zdržalo in tisti, ki smo si ogledali oba dneva, gotovo ne obžalujemo obiska. Okoli desete ure zvečer so koncert odpri Forgotten Eden, ki žal tokrat niso uspeli prepričati večine publike, kljub temu pa je šlo za soliden nastop, ki se odlikuje predvsem po imenitnem »opernem« vokalu, natančnih in čustvenih solažah ter pravih heavy metal ritmih, četudi se band opazno spogleduje s starim rockom. Ravno to je z novim kitaristom še bolj očitno in bandu poda novo razsežnost dovršenosti in natančnosti, Jure pa tokrat osvaja le z glasom. Nastop ne dosega vrhuncev iz časov, ko smo se z dotičnim bandom podili po Dunaju. Pri tem ima najbrž največjo vlogo predvsem izbor pesmi, saj nam to pot niso podkurili z legendarnim vojščakom Teodorjem, kar obravnavam kot velik minus, saj je ravno to pesem, katere refren je na preteklih koncertih »prekuril« marsikatere glasilke publike, ki se z vokalistom ne morejo kosati. Slišali smo nekaj novosti, ki že v besedilih spodbujajo k okušanju sadov življenja in grabljenju priložnosti, manjkale pa niso niti stare ljubezenske klasike. Solidno, a nikakor tako intenzivno kot v preteklosti.
Sledili so jim Pomaranča, ki sem si jih ogledal skeptičnega duha, saj se po reunionu na preteklih koncertih publiki niso najbolje zapisali, a so me pozitivno presenetili. Vokal ohranja tisto barvo, ki je zaznamovala generacije, kljub temu da je v izvedbi šlo za nekaj variacij. To je bilo najbolj očitno med Takoj se dava dol in Soldatom, a je vseeno bilo vse na pravem mestu. Iz banda je po zvezdniškosti in nastopaštvu nekoliko izstopal Mijo na kitari, kar pa je nastopu dodalo pridih svežine in tiste prave energije, ki je tovrstni glasbi nujno potrebna. S tem koncertom, ki je sicer doživel bolj mlačen odziv, očetje slovenskega heavy metala še vedno branijo svojo pozicijo na sceni in dajo vedeti, da so v tej glasbi resnično doma. Četudi je nekaj tisočglavo množico zamenjala peščica obiskovalcev, pa iz oči še vedno sije strast in ljubezen do težkih riffov in odrskih desk. Gotovo zgled za stara leta!
Za njimi smo si ogledali prav tako rock zasedbo Pecheglava, ki črpa ideje v starem jugorocku, kar je bilo razvidno tudi iz priredb Partibrejkersev, Divljih Jagod in celo solo točke pevca, ki se je lotil akustične skladbe Kad sam bio mlad vsem poznane Riblje čorbe. Band se je v tej pozni večerni uri izkazal za odlično izbiro in glede na to, da še ni uradnih avtorskih posnetkov, je bil repertoar, ki ga dopolnjuje precej priredb, publiki pisan na kožo. Nostalgičen duh se je tudi po odhodu ansambla z odra nadaljeval pozno v noč, Primorska pa se je zopet izkazala za deželo dobrega alkoholnega razpoloženja in glasbe, saj so po zaključku glasbenega programa samoiniciativno začele nastajati manjše skupine ljudi, ki so se lotili prepevanja pesmi, ki se iz roda v rod prenašajo po ustnem izročilu v teh koncih.
V soboto smo se zbudili v oblačno sveže jutro z nekaj plohami, ki pa so bile prehodnega značaja. Prvo slutnjo, da so padavine mimo, smo izkoristili za raziskovanje okolice in kmalu sklenili, da se nam piše najbolje, če krenemo proti Kozini. Zaradi morebitnih policijskih kontrol se je marsikdo po prepiti noči zbal prijeti za volan, tako da so se po edini cesti, ki povezuje ta dva odmaknjena kraja, v poznih popoldanskih urah valile trume metalcev, sami pa smo pretežen del poti premagali z avtoštopom in v obe smeri dobili prevoz v manj kot minuti. Prebivalci teh krajev so nam tako pokazali, kako ogromno srce imajo in verjamem, da so to tisti trenutki, zaradi katerih se bomo vsi še radi vračali v te skrite bisere, ki smo jih odkrili s pomočjo te čudovite glasbe in kulture. Z obiskom Kozine smo najbrž najbolj razveselili osebje pivovarne in gostilne Mahnič, kjer smo prebili pretežno polovico dneva in skoraj dosegli dnevno normo vnosa. Nekoliko kislo vreme z občasnimi plohami je pripomoglo k temu da v lokalu, ki je sicer nabito poln obiskovalcev iz sosednje Italije, ni prihajalo do napetosti.
Zaradi neljubega dogodka (pospravljanja skorajšnjih alkoholnih trupel na primerno počivališče) sem zamudil Prospect, Requiem pa je žal odnesel blackout. Zatorej se posvetim Metalsteel, ki z vsakim koncertom potrjujejo svojo odličnost, someščanske fanatike, ki jih z zastavami spremljajo na vsakem koncertu, pa pripravijo do divjanja. Odprli so z White Circle in nadaljevali z vsemi že ponarodelimi komadi, predstavili pa so tudi skladbe, ki se bodo zvrstile na že četrtem albumu, ki ga snemajo te dni.
Do pete jutranje ure je na prizorišču še vedno mrgolelo ljudi, šank pa se je polnil z napol posrebanimi vrčki piva. Prizor je tako dal vedeti, da je šlo za pravo heavy metal žurko, ki ustreza vsem standardom. Obiskovalci, od katerih niso želeli nobene vstopnine, smo tako prišli na svoj račun in spet uzrli enega tistih koncertov, pri katerem ni nobene potrebe po pogovoru o zvoku, saj je le-ta zopet bil delo Yoldijeve ekipe, ki nikdar ne razočara. Z mačkom v glavi in Primorsko v srcu smo se v nedeljo le s težavo odpravili proti domu s postankom na obali, vse skupaj pa je ostalo odlično zapisano v spomin in že čakamo na nov poziv k prihodu.
Aleš
REPORTAŽE
16. 8. 2010
