Nevermore / Dead Soul Tribe

Pred meseci napovedana skupna turneja Nevermore in Arch Enemy je obetala eno najbolj vročih jesenskih dogajanj na evropskih koncertnih odrih. Žal pa so zaradi bolezni in težav z insekti v avtobusu Arch Enemy že v prvem delu turneje izpustili nekaj koncertov, pred avstrijskima dvema na Dunaju in v Salzburgu pa so se dokončno vrnili domov.
Vendar Nevermore v Avstriji niso nastopali sami, kajti organizatorju je v zadnjem hipu uspelo dobiti Dead Soul Tribe. Gre za band, ki ga je ustanovil bivši pevec kultnih ameriških progresivcev Psychotic Waltz, Buddy Lackey, ki sedaj sliši na ime Devon Graves. Dead Soul Tribe ni ravno band, nad katerim bi bili navdušeni Arch Enemy fani in ki bi stilsko sodil k Nevermore. Vendar je band vseeno dokazal, da je nekaj posebnega tudi v živo, ne le na albumih. Nastop je bil tehnično brezhiben, karizmatični Devon je vanj vnesel polno čustev in elana, poleg njega pa je navduševal predvsem izredno dinamični bobnar. Basist in drugi kitarist, ki je zgledal bolj hipijevsko, sta bila bolj zadržana. Tričetrturni nastop so začeli s komadi s prvenca, v osrednjem delu so predstavili nov album A Murder Of Crows, proti koncu pa so se s Skeleton spomnili še na Psychotic Waltz čase. Odziv publike je bil tu najboljši, tudi drugače pa so bili Dead Soul Tribe dobro sprejeti.
Set lista Dead Soul Tribe: Comin' Down, The Haunted, Powertrip, Angels In Vertigo, Some Things You Can't Return, Feed Part I: Stone By Stone, Feed Part II: The Awakening, Flies, Skeleton, Into The Spiral Cathedral.
Po ne predolgem odmoru je prišel čas za Nevermore. Dobro obiskana hala je z navdušenjem pozdravila prihod banda na oder in udaren začetek z Inside Four Walls ter Never Purify. Takoj je bilo jasno, da bo v Rockhouse tisti večer še vroče. Nevermore so bili v top formi, tudi karizmatični Warrel je bil v veliko boljšem stanju kot na nekaterih koncertih prejšnje turneje. To velja tako v fizičnem kot v vokalnem smislu. Poleg njega »poziranje« najbolje obvlada basist Jim, od energije pa je še posebej razganjalo gostujočega kitarista, Stevea Smytha (Testament). Jeff Loomis je streljal neverjetne riffe in solaže v desnem kotu odra, pri Enemies Of Reality pa se je tudi njemu »strgalo«. Po pričakovanju so igrali največ komadov z zadnjih dveh albumov, die-hard fane pa so navdušili s starejšima Lost in In Memory. V prvih vrstah je bilo najbolj divje in nekateri so včasih kar težko krotili svoj temperament. Zgodil se je tudi manjši incident, ko je eden izmed fanov prišel na oder. Ko je iskal vrnitev nazaj pod oder, je zgledalo da postaja malo zmeden, nakar je sledila ne ravno prijazna intervencija redarjev, s čimer pa ni bil zadovoljen kolega odpeljanega za oder. Kakorkoli že, koncert se je seveda nadaljeval.
Dobra poteza je bila, ko sta Jim in Warrel sama odigrala uvod v naslovni komad Dead Heart In A Dead World albuma, nato pa so se na oder vrnil ostali in skupaj nadaljevali s Heart Collector. Z balado Tomorrow Turned Into Yesterday se je tudi končal redni del koncerta, sledila pa sta še dva dodatka; prvega so končali v thrasherskem stilu z The Seven Tongues Of God. Pred finalom pa si je Warrel želel: »I need to see chaos, I want chaos, I will have my chaos!« in pri The Sound Of Silence je to tudi dobil. Kar nekako hitro je minila ura in pol, nihče ne bi imel proti, če bi se to podaljšalo v dve, dve in pol...
Set lista Nevermore: Inside Four Walls, Never Purify, Lost, In Memory, Narcosynthesis, Dead Heart In A Dead World – intro / The Heart Collector, Ambivalent, Enemies Of Reality, The River Dragon Has Come, Engines Of Hate, Tomorrow Turned Into Yesterday, Who Decides, Seven Tongues Of God, The Sound Of Silence.
Kljub temu da Arch Enemy niso prišli, je koncert v vseh pogledih uspel. Zelo dobra predskupina, izvrstni Nevermore, vzdušje, set lista, povrhu vsega pa neverjetno nizke cene merchandisea – ne spomnim se, kdaj je nazadnje na ceniku pisalo 10 € za T-Shirt oz. 15 € za Longsleeve.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.