Negura Bunget / Vesna (13.10.2008)

Končno je Ljubljana (oziroma recimo kar Slovenija) dočakala en spodoben "pagan" metal koncert, na katerem se ne znajdejo le hardcore oboževalci zvrsti, ampak zastopniki vseh žanrov metala, sploh pa glasbeni sladokusci.
Pred Orto prispemo zgodaj, praktično med prvimi, in na odprtje vrat čakamo še slabo uro. Po prvotnem mrtvilu se v zadnjih minutah pred pričetkom koncerta naredi kar precejšnja gneča, ampak nič kritičnega in vrednega bolj epskega opisa.
Ob našem prihodu pred oder me presenetijo: a) trije leseni maliki (Perun (verjetno) na sredini in dvakrat Svantevid ob strani) in b) nabito poln oder instrumentov, nakar se sprašujem, kje bodo člani prvega banda Vesna sploh stali. No, Čehi kmalu to pokažejo. Takšne postave, v kakršni se predstavijo, človek nikakor ne vidi vsak dan. Violinist, kitarist/vokalist ter basist/kitarist. Bobnarja ni, ker (citiram): »his wife not very good«. Mislim, da kar prek CD-ja predvajajo posnetke bobnov, kar niti ne izpade tako slabo, kot sprva menim.
Kakorkoli, Vesna igrajo sproščeno, tehničnim težavam in okrnitvi postave navkljub. Zvok je dober, čist, violinski deli pa popestrijo izkušnjo in dvignejo dinamičnost. Komunikacija z občinstvom je odlična, a žal je moja češčina še slabša od pevčeve angleščine. Komunikacija s Čehi: moja nemesis.
Vesna za bis ob spremljavi tamburina triglasno odpojejo še (vsaj predvidevam; lahko se tudi motim) neko češko narodno pesem, ki je najverjetneje v - ljudskem smislu, seveda - perverzna ali pa vsaj "nagajiva"; če ne drugega, pa glede na neznan jezik, izpade kot odlična pivska pesem.
Po ne ravno dolgi pavzi na oder stopijo romunske legende Negura Bunget. Če gre pri Vesni za pristno, prizemljeno "pagan" vzdušje, ki nikoli ne pozabi na zabavno komponento in nikoli (še) noče presegati klasičnega hibrida med ljudsko glasbo in metalom, je Negura Bunget eksperiment, ki je že zdavnaj presegel zgolj težnjo po novem in inovativnem: je black metal, ki uporablja vložke, inspiracije, prijeme in instrumente ljudske glasbe, ampak tu že ne gre več za hibrid, kot pri Vesni, ampak so ti prijemi predvsem sredstva za doseganje psihadeličnosti, kakršne bi prej iskal pri acid rocku kot v t.i. "pagan" metalu.
Negura Bunget tokrat štejejo šest članov in gneča na odru je nepopisna. Glasbenik, ki menjava med tam-tami in ksilofonom, na majhnem odru Orto Bara vidno doživlja muke, ko se stiska med steno in instrumenti, med komadi pa čuti poglede vseh drugih članov, ki ga čakajo, da namesti svoj trenutni instrument. Da je absurd še večji, pri tretjem komadu Negura Bunget na oder prinesejo vsaj dvometrski rog, katerega konec je bil naključni (a zagotovo ponosni) poslušalec sredi dvorane naprošen držati ob ramenu čez prvo polovico komada.
Na tehničnem delu gre posebna pohvala shizofreni ledeni kraljici za klaviaturami, ki je igrala profesionalno v vseh pogledih; kar pa nikakor ne pomeni, da je kdorkoli izmed članov pogrešljiv in neprofesionalen.
Komadi si v nadaljevanju sledijo s skoraj nerazpoznavnimi pavzami, s čimer Negura Bunget le še poglobijo psihadelično, skoraj spiritualno izkušnjo. Po pravici povedano, ne spominjam se, da bi kdaj na kateremkoli koncertu tako globoko zapadel v glasbo, da bi moje lastno telo postalo le še lupina, sprejemnik … in nič več. Moj lastni jaz pa sicer je, obstaja, ampak neznano kje. Torej, če kakšen koncert lahko opišem kot spiritualen, je edino pravilno, da kot takšnega opišem nastop Negure Bunget 13. 10. 2008 v Orto Baru. Minuto čez polnoč Romuni zapustijo oder, sam pa se, spet obremenjen s težo svoje lupine, skupaj z družbo grem izgubljat v puščavo Metelkove.
P.S. Ne verjamem v izraza "pagan" in "folk" metal. Zato narekovaji. Verjamem pa v vplive. Sama beseda "pagan" ima krščansko konotacijo, ki označuje druge, torej, ne- "nas", tuje. Tiste, ki verujejo v malike. Glasbeniki, ki dandanes svojo delo proglašajo kot "pagan" ali "folk" metal, so bili žal v veliki večini primerov vzgojeni v krščanski družbi in je oznaka "pagan" zaradi tega do neke mere celo sprejemljiva, čeprav kaže poleg družbenega tudi na notranji razkol v posamezniku/glasbeniku. "Folk" je v tem primeru bolj primeren izraz za nakazovanje vplivov, tako glasbenih, kot tematskih, čeprav je moč opažati, da precejšnje število skupin vedno bolj teži k dokončanju popolnega kroga: od vplivov ljudske glasbe na metal, prek hibrida in končno opuščanje metala, ki po polovici krožnice sam postane vpliv; in končno spet nazaj v samo ljudsko glasbo. Kam bo to pripeljalo, bo pokazal čas, je pa s stališča opazovalca to eno bolj zanimivih dogajanj v trenutnem stanju metal glasbe in gibanja.
P.P.S. Negura Bunget sami po sebi ne spadajo z zgoraj opisano problematiko, saj se bolj kot s krožnico ukvarjajo z inovativnostjo, psihadeličnostjo in unikatnim, lastnim glasbenim/umetniškim izdelkom. Označba "pagan" je v tekstu predvsem zaradi lažje umestitve v kontekst koncerta; le-to bi z lahkoto nadomestili z kategorizacijo "black metal"; resničnemu stanju skupine pa tako ne bi bili nič bližje, niti dlje.

Davorin