REPORTAŽE

23. 8. 2019

Metallica / Ghost / Bokassa

Ernst Happel Stadion, Dunaj, Avstrija / 16. 8. 2019

Metallica je zanimiva zver – ima cel kup privržencev in hkrati tudi kup nekdanjih oboževalcev, ki so čez njo naredili križ po 12. avgustu 1991, ko je izšel samonaslovljeni album, s katerim se je band po mnenju mnogih »prodal«. Kot da bi pred njim izdani albumi izšli v minimalni nakladi 500 izvodov, skupina pa je skoraj deset let igrala le po lokalih, ki so manjši od Orto Bara. Bravo, bebčki, po tej logiki so se prodali vsi bandi, katerih članom ni treba hoditi še v »navadno« službo. Prejšnja trditev seveda ne drži v celoti, saj se »prodaja« pri Metallici navezuje predvsem na izčiščeno produkcijo ter bolj umirjeno glasbo v primerjavi s prvimi štirimi albumi. Kljub temu ostaja Metallica ena tistih največjih skupin na svetu, ki polni dvorane in stadione širom sveta z rušilno močjo, na vsaki turneji pa se izkaže tudi s tehnološko bolj napredno odrsko produkcijo. Temu vsaj v bližnji prihodnosti ni videti konca. Marca letos se je končala dolgotrajna dvoranska turneja v podporo zadnjemu albumu Hardwired… to Self-Destruct, ki ji je nekaj več kot mesec in pol kasneje sledila nova turneja, tokrat v podporo albumu Hardwired… to Self-Destruct. Kaj? Ja, končani dvoranski turneji je sledila še stadionska turneja.

Ker so bili pol leta pred dvoranskim koncertom dogodki v bližini Slovenije (Avstrija, Češka, Italija, Madžarska) že razprodani, je bilo treba karte za stadionski del turneje kupiti skoraj leto pred koncertom. In izplačalo se je. Dunajski koncert je padel na petek, in ker je bil dan prej praznik, je to pomenilo podaljšani vikend! Bolj ko se je bližal dan koncerta, bolj sem bil nestrpen, saj gre za moj najljubši band. Preko Metallice sem namreč spoznal prelepi svet metala in prve (omiljene skupine) človek zlepa ne pozabi. 20 let po bežigrajskem koncertu je bil torej po Ljubljani, Padovi, Imoli, Dunaju, Bologni in Vidmu primeren trenutek za ponovno snidenje z Jamesom, Larsom, Kirkom in Robertom.

Koncert je ob zgodnji popoldanski uri odprl norveški trio Bokassa. Predstavniki stoner rocka/hardcore punka niso tipična izbira za predskupino, a vse postane bolj jasno, ko človek prebere intervju z Larsom (verjetno edini član Metallice, ki gre v nos lastnim oboževalcem): "Odkar sem jih prvič slišal, je to moj nov najljubši band. Ti fantje so jebeno noro dobri. Slišal sem večino prvega albuma in vse pesmi so na jebeno višjem nivoju." Že prav, če ti tako rečeš, Lars. Skupino smo z družbo dejansko izpustili, ker je bil ob isti uri čas za kosilo in pivo.

Sledili so Švedi Ghost, ki na prvo uho zvenijo kot Blue Öyster Cult s satanističnimi besedili. Na odru je v kričeče rdeči obleki izstopal Cardinal Copia, okoli njega pa so se motali zamaskirani Nameless Ghouli. Zaradi oddaljenosti (sedeli smo v zadnji vrsti naravnost od odra) se je koncert slišal bolj slabo, na trenutke pa se mi je zdelo, da sem slišal nekaj znanih viž. Bal sem se, da se bo dvanajst komadov dolga setlista zaradi nepoznavanja večine komadov vlekla kot kurja čreva, a na moje presenečenje ni bilo tako. Zanimiv in razgiban koncert s konkretnim sodelovanjem publike, ki je kljub soncu in vročini dosledno sledila navodilom Cardinala Copie. Zadeva, ki bi si jo rad ogledal na samostojnem koncertu. Upam, da kdaj v Kinu Šiška ali vsaj na MetalDays.

Setlista: Ashes, Rats, Absolution, Ritual, From the Pinnacle to the Pit, Faith, Circle, Miasma (Papa Nihil na saksofonu), Year Zero, Mummy Dust, Dance Macabre, Square Hammer.

Po nekaj mehiških valovih okoli sedišč je bil ob popolni stemnitvi čas za zvezde večera. Začelo se je s posnetkom It’s a Long Way to the Top (if you Wanna Rock ’n’ Roll) avstralskih AC/DC. Sledil je Ecstasy of Gold, kar je ob posnetkih iz filma The Good, the Bad and the Ugly na noge dvignilo večino publike. Po kratkem Hardwired uvodu pa končno čas za glasbo v živo. Na odru so se sicer pojavile štiri majhne figure, a so za lažjo predstavo dogajanja na odru poskrbeli ogromni ekrani. Žal je prihajalo do zamika med sliko in zvokom, zato je imel ta vidik koncerta slab priokus, je pa vsaj bilo videti, da Lars enkrat za spremembo bobna skladno z ostalimi tremi glasbeniki. Sledil je The Memory Remains, kjer je James prepustil petje tudi publiki, tudi po koncu komada, ko je občinstvo še zmeraj prepevalo »na, na, na, na«. Vseeno to ni izpadlo tako epsko kot po navadi človeku dlake dvigne petje publike po koncu Valhalle Blind Guardian. Med The Four Horsemen se je zvok, ki je bil med Ghost res slab, popravil do te mere, da sem lahko v miru užival do konca koncerta brez ugibanja, kateri komad igrajo. Med Harvester of Sorrow se je dvema starejšima gospodoma vrsto pred nami popolnoma strgalo. Kljub starosti sta besno čupala cel komad in nato do konca koncerta stoje objeta prepevala komade. Ob takih trenutkih človek nehote pomisli: "To je to. To je metal." Here Comes Revenge se je začel s predvajanjem uradnega videospota, vendar se je vmes pomešal z dogajanjem na odru, kar me je zelo radostilo, saj je, kakor se bo smešno slišalo, meni videospot strašljiv. Namesto standardnega Halo on Fire so tokrat gospodje presenetili z No Leaf Clover, po katerem sta se z odra umaknila James in Lars, Rob in Kirk pa sta odigrala Schifoan Wolfganga Ambrosa. Stadion je eksplodiral od navdušenja in publika je skozi celotno pesem ploskala in pela. Sledil je Robertov bas solo, kjer se je med delom, ko je igral Orion, na ekranu vrtel posnetek preminulega originalnega basista Cliffa Burtona. Po slabem Frantic pa je bil čas za prvi vrhunec večera – izbor zimzelenih komadov, ki se je začel s pirotehniko, laserji in zvoki vojne. Med eno izmed eksplozij se je zatreslo drobovje stadiona in prva misel je bila, da je v zaodrju Larsu iz žepa padla debela denarnica. Seveda ni šlo za nič drugega kot uvod v legendarni One. Band je ekstazo publike nato vzdrževal preko Master of Puppets, For Whom the Bell Tolls, Creeping Death in Seek & Destroy, publika pa je složno sodelovala s prepevanjem večnih klasik ter norenjem tako v parterju kot tudi na tribunah. Po pavzi je sledil še zadnji komad z zadnjega albuma, po tem pa je bil čas še za dve večni klasiki – najprej meni najljubša, Nothing Else Matters, nato pa še Enter Sandman. Če bi si mislil, da se publiki ne more še bolj strgat', kot se ji je že med večino koncerta, no … med Enter Sandman skorajda ni bilo več gledalca na tribuni, ki ne bi stal, skakal, plesal, prepeval in na splošno užival. Sledilo je obvezno slikanje s publiko in dolgotrajne zahvale, z družbo pa smo že bili na poti do bližnjega avtobusa, ki bi nas popeljal še do zadnjega piva pred mirnim in zadovoljnim spancem.

Setlista: The Ecstasy of Gold, Hardwired, The Memory Remains, The Four Horsemen, Harvester of Sorrow, The Unforgiven, Here Comes Revenge, Moth Into Flame, Sad but True, No Leaf Clover, Schifoan, bas solo, Frantic, One, Master of Puppets, For Whom the Bell Tolls, Creeping Death, Seek & Destroy, Spit Out the Bone, Nothing Else Matters, Enter Sandman.

SORODNE VSEBINE:
28. 1. 2007Metallica / Novice
2. 9. 2004Metallica / Novice
9. 9. 2010Metallica / Novice
30. 10. 2009Ghost Machinery / Novice
6. 1. 2012Metallica / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
19. 9. 2019
Mgła, Martwa Aura, Dagorath
Reportaža
18. 9. 2019
Metal Klavnica LIII: Putrid Pile / Vulvathrone / Anime Torment
Reportaža
10. 9. 2019
Soen / Wheel / The Price
Reportaža
5. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 3. dan
Reportaža
3. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 2. dan
Reportaža
2. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 1. dan
Reportaža
29. 8. 2019
Črna Šagra: Dekadent / Grob / Chains
Reportaža
23. 8. 2019
Metallica / Ghost / Bokassa
KONCERTI & FESTIVALI
24. 9. 2019
Misþyrming, Darvaza, Vortex of End
Backstage, München, Nemčija
25. 9. 2019
In Other Climes, Gužva u Bajt, Jegulja, Negative Slug, Agregat
Lepa Žoga, Ljubljana
26. 9. 2019
Domorodni četrtki: Dust Collector
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
26. 9. 2019
The Cosmic Dead, Blackoutt
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 9. 2019
Armaroth, Nature, Decage
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
28. 9. 2019
Obnounce, Dark Sphere, Mario and the Chillers
Mladinski center Gornja Radgona