Legacy Of Blood (23.3.2010)

Pomladi ne moreš začeti s Suffocation! Kako ne? Itak, da lahko! Lep pomladni dan je gostil dolgo pričakovano karavano norcev Legacy Of Blood, v kateri so tisti iz New Yorka, Suffocatio,n slavili dvajseto obletnico. Svet se je v dvajsetih letih res spremenil: padec železne zavese, gospodarska kriza, mobilni telefon, Slovenija ima talent itd. A Suffocation ostajajo isti. V dvajsetih letih so znotraj svoje istosti postajali vse bogatejši in bogatejši (duhovno, ne denarno) in zato so si več kot dovolj zaslužili tole turnejo in vso slavo, ki jim pripada.
Koncert kar petih bandov … to ni za »pičke«! A tisti dan sem stisnil zobe in se takoj predal čudoviti hrupni godbi zasedbe Burning The Masses. In res so žgali. Kalifornijski kvintet je učenec šole bandov Deeds Of Flesh, Decrepit Birth, The Faceless in še koga. Njihova glasba je bila glasna in izjemno tehnična, a predvsem zaradi psihotično obnašajočega se pevca sploh ne dolgočasna. To je bilo bolj »zakon« kot gledanje maratona švabskih porničev! In veste, kakšen šus je to! Resda pri igranju izgledajo kot piflarji, ki so zamenjali majico z napisom »Kiss me – I'm smart!« z majico Tomb Of The Mutilated, a nič ne de. Na izgled se »palijo« plehki ljudje in italijanske metal založbe. To je odličen band in pika.
Sledili so italijanski Fleshgod Apocalypse, ki sploh niso slabi. Njihovo igranje je stelarno, nastop udaren in angleščina poslušljiva. A kaj, ko po dveh »blast 'em all to hell« komadih zvenijo tako zanimivo kot partija kart pri duhovnikih, ki so zavezani k molku. Tudi priredba At The Gates ni pomagala. Kakšna sprememba ritma res ne bi manjkala.
Bližnjevzhodni Nervecell so bili ubijalski! Prihajajo iz Dubaja, častijo death metal in prvi nastop so imeli na Metalcampu nekaj let nazaj. So zgovorni in komaj so čakali, da napadejo oder in to se je videlo. Z albumom Preaching Venom so zadeli žebljico v tečno staro teto, ki je umrla nasilne smrti in odigrali tak set, da bi ostali bandi lahko samo gledali in se učili obrti. Razgibani komadi, morbidna atmosfera in priredba Bolt Thrower – sploh še potrebuješ kaj več?
Nekateri so menili, da Angleže Annotations Of An Autopsy, ki – roko na krvaveče ledvice – niso slab band (njihovi plošči sekajo kot prava krvava mačeta), a v živo je to tako enolično, da je v primerjavi z njimi še najbolj poceni goregrind Iron Maiden spektakel. Tečni »macho man« na vokalu, kvazi brutalni riffi in »breakdowni« na tisoč in en način – hej, to pri nas ne vžge. Sem jih raje kar izpustil.
Če bi tako govoril o Suffocation, bi me Frank The Tank speštal kot kumaro v stripu o Asterixu. Suffocation so v dvajsetih letih izdali samo super plošče. Svoj death metal so razvijali v noro tehničnost in nepojmljivo brutalnost, pri tem pa še vedno znajo napisati pesem, ki si jo zapomniš. Njihov nastop je bil manijakalen – norenje publike, sami hiti in seveda ubijalski zvok. Ni bilo minusa! Klicaj! Ko ne kruli in ne strelja po zraku s svojo death metal »puško«, zbija šale na tisoč in en način. Frank The Tank bi moral biti predsednik, je pa definitivno eden najboljših death metal frontmanov na svetu. Kitarista Guy Marchais in Terrance »Weedeater« Hobbs strežeta z najboljšimi možnimi »machine gun« riffi, medtem ko je Derek Boyer klasa basa. Za njimi je tolkalec najhujše vrste, Mike Smith, ki bobne mlati kot Charlie Sheen svojo bivšo ženo. Šuuus! Komadi z vseh albumov so bili paša za ušesa – koliko lahko zajebeš, če že na začetku igraš Liege Of Inveracity? »Za-kon«!
Kdor je ostal še po koncertu, je imel marsikaj: alkohol, droge in šale! Ure in ure smeha in dobre zabave, s katero smo res proslavili rojstni dan mojstrov in očetov ultra brutalnega tehničnega death metala! Hell yeah!

Ivan