Kultur Shock

Kultur Shock! Po preživetih treh koncertih ameriško-balkanske skupine nikakor ne morem skriti navdušenja. Gre za skupino, s katere diskografijo se ni mogoče seznaniti na Metal-Archives! Čeprav je band v Sloveniji nastopil že mnogokrat, med drugim tako na Metelkovi kot tudi leta 2009 praktično pred nosom, v Izbruhovem Kulturnem bazenu, sem jih vse do sedaj uspel spregledati in jih v Velenju spoznal po naključju, ko sem se kot prevoznik fanov predskupine Applesauce Lorraine pojavil na prizorišču festivala Kunigunda. Band je v torek dodobra navdušil tako z glasbo kot odličnim nastopom in od tedaj sem se na naslednjih dveh koncertih od popolnega nepoznavalca prelevil v zagrizenega oboževalca.
V četrtek so Kultur Shock nastopili v kranjskem Trainstation Squatu, tokrat brez predskupine. Pričakovanja so bila izredno visoka zaradi velenjske odprtozračne različice koncerta. V močno leglo alternativne scene v domačem mestu nikakor nisem dvomil, vedel pa sem, da se po zvoku in lučeh ta koncert enostavno ne bo mogel kosati s prejšnjim. Ker je bilo za dogodek potrebno odšteti 10 evrov z rezervacijo oziroma 12 evrov na dan koncerta, je bilo jasno, da bodo v dvorani pretežno le poznavalci in na vrhuncu se nas je v pod odrom nabralo okoli 150 obiskovalcev. Balkan beati in melodije zapolnijo prostor, prav tako se meter od odra strni gruča ljudi, ki se je sprostila šele po zaključku prvega komada na poziv pevca in od tedaj pod odrom generirala kar nekaj gibanja in vročine. Punkerski pogo, ples, skakanje, in za balkanski teritorij značilno vitje rok nad glavo je v pogon spravilo še tako konzervativne poslušalce, priznam, tudi mene, kateremu je edini domači gib na koncertih razkorak in sunkovito sprožanje krčev v vratu. Politično izrazito levo usmerjen band združi najboljše iz sveta punka, progresivnih linij metala in etno scene, nekatere linije se celo približajo največjim mojstrovinam enega največjih balkan ustvarjalcev, Gorana Bregovića, na trenutke pa smo lahko slišali tudi podobnost z značilno melodiko slovensko-romskih Šukar. Komunikacija s publiko odlična, besedila razumljiva in nalezljiva, čez telo redno sekajo impulzi nostalgije bivše skupne republike. Najbolj v spominu ostanejo pesmi Tamni Vilajet, Sarajevo, Stop The Disco, pravzaprav je ni bilo pesmi, ki ne bi na svoj način pritegnila pozornosti. Tekom dinamičnega nastopa se v solo vokalni točki enkratno izkaže saksofonistka Amy, linija v spomin prikliče ta Nile komad pri 1:17. Neverjeten nadzor glasu in če ste mislili, da Agent Steel in Judas Priest dosegajo vrtoglave višine, si s tem še povišajte kriterije. Band publiko z odhodom z odra po skoraj dvajsetih pesmih pošteno razkuri, bučni odzivi »očemo još!« pa je kmalu nagrajen z pesmijo Da Ye. Koncert je minil v znamenju vročine, švica in ob res dobrem sodelovanju nastopajočih in publike. Karakter so nekoliko ubile večino časa statične led luči, primerna osvetljava bi namreč vzdušje nekajkrat izboljšala. Večer smo pokopali a pirčkanjem, bok ob boku s člani skupine, ki se tu vidno počuti domače.

Dan kasneje si ne moremo kaj, da si jih ne bi ogledali še v Postojni v okviru festivala Zmaj 'ma mlade. Iz Kranja krenemo okoli devetih v upanju, da ne bi česa zamudili. Minilo je kar nekaj časa od obiskanih koncertov v takratnem Rock Baru, ki je na podlagi demografije pred nekaj leti postal Ambasada Jugoslavija. Tako se v iskanju Epicentra po pomoč zatečemo k domačinom, ki so tisti čas med nalivi vedrili v lokalih. Prepričan sem, da tršega l-ja in mehkejšega ć-ja, kot sem ga slišal iz ust lokalnih prebivalcev, nisem zasledil v vsem življenju. Kakorkoli, Postojna, ki enkrat letno gosti masovni božični rock koncert in nesporno združuje številčni rockerski živelj teh koncev, je tokrat poskrbela za prav ... čuden koncert. Zastonjska narava prireditve je tako pred oder kot okoli šanka privedla izjemno število ljudi, ki je preseglo kapacitete kluba. Slišali smo lahko vsa mogoča narečja, v ozadju pa so godli Ana Pupedan, ki ima v Pivki prav posebno bazo oboževalcev. Četudi so v Kranju pripravili dostojen koncert, sem bil tokrat ogorčen nad vriskanjem in splošno evforijo obiskovalcev dotičnega koncerta in kar je najhuje, banda niso in niso hoteli izpustiti z odra. Za nameček je v tem času zmanjkalo tudi izjemno precenjenega piva, okoli šanka pa se je gnetla nekaj metrska vrsta žejnih obiskovalcev. Ko so Ana Pupedan četrtič ali petič odšli z odra je bila ura 00:41, koncert Kultur Shock se je začel pred že nekoliko utrujeno in rahlo razredčeno publiko, ki pa se je tekom nastopa ravno tako razživela. Kljub zasledovanju banda na treh koncertih za rutiniran nastop ni bilo prostora, ta večer so namreč postregli z nekoliko drugačnim naborom pesmi in nekoliko spremenjeno odrsko sceno. Spet užitek spektakularnih vokalnih linij in neverjetne privlačnosti violinistke, ki ne ustreza nobenemu lepotnemu standardu, pač pa z gibi in mimiko hote ali nehote servira tako dozo privlačnosti, da z njo zažari celotna zasedba. Tudi postojnski rulji so s slogani tipa »Patrioti-Idioti« obelodanili svoj pogled na svet in še povečali zaupanje v alternativo in nezaupanje v avtoriteto.
Band je v treh dneh tako navdušil, da bi jih v primeru daljše turneje gotovo spremljali tudi na ostalih dogodkih. Če bi moral izbirati, bi kot najbolj doživet koncert izbral velenjsko različico, ki je zablestela ob najboljšem zvoku in najbolje razpoloženi publiki, sosledje navdušenja pa je padalo z vsako naslednjo postajo zaradi razlogov, ki se ne tičejo neposredno banda pač pa zvoka, ambienta in publike. Nedvomno se band v naslednjem letu ali dveh ponovno vrne pričarat odlično glasbeno izkušnjo, zanimivo za vsakogar, ki ceni odlične kompozicije in glasbeniški talent.