Iron Maiden

»Se vidimo naslednjič«, smo si obljubili leta 2007 za Bežigradom. Že že, a če me ni na koncertih, se bomo težko gledali. Turneja Future Past Tour je bila napovedana. Šesti čut mi je pravil dvoje: med datumi se bo pojavila Ljubljana in na turneji se bo zgodilo nekaj Velikega. Proces reaktivacije vklopljen. Grem in pika.

Stožice. Kakšen feeling! Kot da bi bil ujet nekje v času. A čas je bil vedno na moji strani, navsezadnje tu tudi nisem tujec v neki tuji deželi. Kam naj pa pišem, na steno? Dnevi prihodnje preteklosti vzporedno potekajo na Paranoidu in želja je bila, da se napiše nadaljevanje. Česa? Treba bo odpotovati v preteklost s časovnim strojem in preveriti. Informacije, hočem informacije. Vem, kam grem, nisem več ujetnik, sem osvobojen. Vsaj mislim tako. Čakaj. Preveč nazaj je šlo tole. Kje sem? Konec civilizacije, Kelti so padli. Agnes? Ne, tam je prerok, ki strmi v kristalno kroglo. Telo je v ekstazi, v glavi pa se igram z norostjo. Sprašujem se, če sem res svoboden. Kaj je s tem strojem? Naj že nekdo pride in me odpelje v obljubljeno deželo, nebesa bodo že še počakala. Končno! Slišim ga, vidim ga rešitelja! Aleksander Veliki! Osvobojen za vekomaj! Najboljši feeling ever. Jokam od veselja! Fak! Vsi, res vsi strahovi so izginili, tudi teme se ne bojim več. In ja, po vseh teh letih, končno spet na Iron Maiden! Če se temu reče pekel na Zemlji, ostanem tu. To ni boj mož na moža, kjer ne bi zmagal nihče. Na tem bojišču so sami zmagovalci. Totalna norišnica, telo se še komaj drži pokonci, grlo je čisto presušeno. Glava je na mestu. Ne zapravljam časa z iskanjem izgubljenih koncertih let. Živim v zlatih letih. Dokler so z nami Iron Maiden, ne more biti drugače!