Hellfest 2011

Izbor metal festivalov po Evropi je, vsaj zadnja leta, vedno večji. Eden bolj oddaljenih, a vsekakor zelo zanimivih je Hellfest. Že šestič letos je festival potekal na skrajnem zahodu Francije, blizu Atlantskega oceana, v mestu Clisson.
Festival se je lahko pohvalil z 80.000 obiskovalci, štirimi odri, pristnim francoskim pridihom in tudi z obilico morskega vetra z Atlantika. Ta je poskrbel za ustrezno muhasto vreme, ki pa je bilo na srečo večinoma povsem dostojno.
Tako dolga pot ni mačji kašelj, a za takšno doživetje se vsekakor splača podati na 1600km dolgo popotovanje. Trije zanesenjaki smo se zato odločili, da letos prepotujemo Evropo in doživimo festivale na povsem drugem koncu. Festival je imel impresiven nabor glasbenih skupin, najbolj razpoznavni so bili legendarni Scorpions na svoji poslovilni turneji, nato Judas Priest, prav tako bojda na poslovilni turneji, za družbo je bil tu še zloglasni Ozzy Osbourne, Rob Zombie ter stari, gibčni ter večno razgaljeni Iggy Pop. Seveda je bil tu še pisan nabor vseh ostalih skupin, ki so nastopile v teh treh dneh festivala.
Dogodek poteka na športnem kompleksu Val de Moine, prizorišče je razdeljeno na dva dela s pomočjo krožišča, podvoza in kar visokih ograj, ki šotorišče loči od odrov. Za pot od enega do drugega se je najprej treba ustrezno znajti, kar nam je ob prihodu povzročilo nekaj težavic. Parkirišče je bilo kar ob cesti in se je lepo vleklo v daljavo ter botrovalo dolgemu prekladanju opreme. Na srečo je vsaj eden od nas obvladal francoščino in tako poskrbel za nemoteno komunikacijo med organizatorji in nami. Znanje francoščine ni ravno pogoj, vsekakor pa prihrani veliko muk, saj mnogi niso ravno mojstri v znanju angleščine, hkrati tudi dajo občutek, da jim je govoriti angleško malček pod častjo.
Na srečo prostora za taborjenje ni težko najti, razprostira se kar široko, celo okoli manjšega vinograda, ki ga je lastnik v strahu pred rabutanjem dolgolasih, črno oblečenih nepridipravov ustrezno ogradil z bodečo žico, ki je vračajočim vinjenim ponočnjakom povzročila nemalo težav. Kar nekajkrat sem opazil medicinsko osebje, kako je dirkalo proti malemu vinogradu. Ko smo končno našli ustrezen kotiček, ki je bil za nameček pod drevesom, se nam je to zdelo kot mana z neba. Ker je vreme nepredvidljivo in smo vajeni gozdičkov v Sotočju, smo šotor pričeli postavljati, ne da bi se ravno vprašali, kako da je ravno ta košček še nezaseden. Ko je bil šotor praktično postavljen, nas je na to podrobnost opozoril mimoidoči dolgolasi domačin, ki je v polomljeni angleščini radovedno povprašal, »Why do you make tent where zee people go pipi?« Obupani in utrujeni smo šotor pustili kar tam in se razgledali po prizorišču. Glavni del sta sestavljala dva velika odra, eden poleg drugega, tako da je po koncu ene skupine takoj pričela igrati naslednja. Prizorišče je bilo ustrezno prostrano in brez težav prejelo 80.000 obiskovalcev. V ozadju pa je dolga vrsta stojnic s pijačami, hrano in metalsko bižuterijo skrbela, da nihče ne bi odkorakal s polnimi žepi in praznimi želodci. Glede pijače so ubrali zanimivo taktiko, ki je zahtevala nakup kozarca, ki si ga nato vračal na ponovno polnjenje; tako naj bi se zmanjšalo število smeti. Kozarec je bil trše narave in lično poslikan, a je botroval kar nekaj težavam. Prvič, kozarca sta prišla le v dveh dimenzijah; tak, ki prenese 0'25 litra in tak za 1 liter in pol, ki je stal 17 evrov, ponovno polnjenje pa 11 evrov. Tako si bil obsojen ali tovoriti s seboj liter in pol piva, ki se je nezadržno ogrelo in izgubilo okus, ali pa skakati nazaj do stojnic vsakih 15 minut in čakati v vrsti. Druga težava pa je bila logistika, prekladati kozarec po roki ali žepih je skrajno nepraktično in hitro si preklinjal izgubo kozarca ter s tem posledično denarja (če si izgubil tistega za liter toliko huje). Je pa bilo pivo zadovoljive kvalitete in ustrezno ohlajeno, vrste pa tudi niso bile pretirano dolge. Veliko je bilo tudi stojnic z najrazličnejšo prehrano, mnoge od njih so ponujale različne inkarnacije kebabov po zasoljenih cenah.
Poleg glavnih odrov pa sta bila še dva manjša odra, Terrorizer in Rock Hard, kjer so se zvrstile ostale skupine. V posebni dvorani je podjetje Woodbrass ponujalo v preizkus kopico kitar in efektov za bolj glasbeno usmerjene, koliko jih je bilo opraskanih od verig in zapestnic pijanih nadebudnežev mi niso hoteli zaupati.

Prve skupine so z igranjem pričele že nekaj po deseti uri dopoldan, na dan se je zvrstilo približno 34 skupin in za ogled večine bi človek potreboval veliko energije in tekanja z enega konca do drugega, se pa za vsak glasbeni okus nekaj najde. Na glavnem odru so odlično zaigrali rokerji The Cult, ki so jim sledili Down z resnično fenomenalnim nastopom. Phil Anselmo s svojim vokalom utelesi južnjaški metal, ostali člani banda pa neustrašno sledijo in ustvarijo pravo atmosfero, kot bi divjal čez prostranstva prerije. Za njimi so bili tu eksperimentalni Meshuggah in nato večno poskočni Iggy, ki ne zamudi priložnosti, da odvrže majico. Vseeno pa hitro padeš v ritem glasbe in nezadržno Iggyjevo energičnost, ki hitro poskrbi, da pozabiš na to, da ima 64 let ter temu tudi vizualno ustreza. Za nameček so nastopili še teatralni Rob Zombie in skupina In Flames, ki je promovirala novi album. Večer so zaključili pionirji norveškega black metala, Mayhem z ustreznim old-school nastopom.
Drugi dan se je neusmiljeno nadaljeval z rock skupino Thin Lizzy, starimi mački UFO, ponovni predstavniki južnjaške metal glasbe so bili Black Label Society s kitarskim mojstrom Zack Wyldeom, ki je svoj čas igral tudi za Ozzyja. Zvezde večera pa so bili Scorpions, katerih začetki segajo v leto 1965 in ki se s to turnejo njihovega poslednjega albuma Sting In The Tail tudi poslavljajo. Vsekakor so upravičili svoj sloves in dokazali, da tudi po 45. letih nastopanja še vedno niso izgubili svoje ostrine. Priča smo bili kolekciji pesmi, ki so segale od starejših uspešnic pa tudi do pesmi z najnovejšega albuma. Niso pa zaigrali Wind Of Change, kar glede na splošno stanje po svetu niti ni tako nerazumljivo. Klaus Meine je še vedno v odlični formi, pesmi je odpel v svojem značilnem slogu, z rahlim pridihom nemškega naglasa. Ko pa smo mislili, da je koncertov za ta večer konec, se je na zaslonu pri odru kar naenkrat pokazal posnetek iz francoskega parlamenta, kjer je potekala debata o usodi festivala. Leta 2010 so namreč zahtevali prepoved podpore »satanskemu« festivalu in član kongresa Patrick Roy, ljubitelj heavy metal glasbe je vstal v podporo festivalu in zahteval spoštovanje različnih kultur. Letos je umrl zaradi raka na trebušni slinavki in Hellfest je v čast njegove podpore, ob pesmi For Those About to Rock We Salute You skupine AC/DC priredil resnično veličasten ognjemet, posvetili so ga tudi Ronnieju Jamesu Diu in drugi večer se je tako končal ustrezno impresivno.
Tretji in hkrati poslednji dan festivala so napolnile skupine kot so Orphaned Land iz Izraela, rockerji Mr. Big z odličnim kitaristom Paulom Gilbertom ter basistom Billyjem Sheehanom, ki sta odigrala odlično bitko solaž. Kraljica heavy metala Doro pa še vedno ima kaj za pokazati, z novejšimi pesmimi kot s starejšimi še za časa skupine Warlock. Najbolj udarni pa so bili Judas Priest, ki so (bojda) na poslovilni turneji in so se posvetili povsem starejšim pesmim. Slišali smo lahko Victim Of Changes, Painkiller, Braking The Law, Hell Bent For Leather in druge. Halford se je resnično potrudil in je pesem Painkiller odpel vrhunsko ter se, kot se spodobi, na oder pripeljal na Harley Davidsonu. Zelo pozitivno presenečenje pa je bil tudi Ozzy Osbourne, pri katerem kitaro sedaj igra Gus G, ki je na festivalu nastopil tudi z lastno skupino Firewind. Ozzy je kljub temu, da se na odru premika kot marioneta, koncert odpel zelo solidno in tudi dokaj razumljivo. Odigrali so pet pesmi skupine Black Sabbath, Paranoid, War Pigs, Iron Man, Rat Salad in Faries Wear Boots ter solo uspešnice Mr. Crowley, Crazy Train, Bark At The Moon in Shot In The Dark. Očitno je res dal vse od sebe, kajti na naslednjem festivalu v Belgiji, Graspopu, je nastop odpovedal zaradi infekcije požiralnika.
Hellfest je vsekakor veličasten in dostojen festival, ki se ga splača obiskati, če se že ravno odpravljate na kakšno popotovanje po Evropi, sicer nam je malček daleč, sploh glede na festivale, ki so bližje. Cene niti niso tako grozno višje, slišite lahko pristno francoščino ter dobre skupine in se naučite fino preklinjati v francoskem slengu. Bojda za naslednjo leto načrtujejo zamenjavo lokacije ter vsaj 120.000 obiskovalcev. Glede na letošnji naval (karte so bile razprodane) zna biti, da jim to tudi uspe.