Gaerea / Bednja

Verjetno vsi poznate roman z naslovom Potovanje okoli sveta v 80 dneh. Tega je leta 1872 napisal Jules Verne, roman pa je v sodobni zgodovini doživel različne preporode, med drugim kot risanka in film. Pa poznate tudi zgodbo Obisk treh prestolnic v 10 dneh? Ne? No, naj vam jo predstavim. Zgodba se je začela pisati zadnji dan letošnjega meseca maja, ko sva se z Žigo odpravila z avtobusom pod okriljem Koncerti.net v Budimpešto. Madžarsko prestolnico sva obiskala, ker so se posamezniki v avstrijski prestolnici odločili, da nočejo gostiti Pantere. In tako so preživeli Pantera dva dni v Budimpešti namesto samo enega.


V začetku prejšnjega tedna je nato bolj ali manj vsa slovenska metalska srenja potovala v domačo prestolnico, kjer so ružili Meshuggah, Behemoth in Morost, pri čemer tudi sam nisem želel ali mogel izpustiti tega obveznega potovanja. Nekoliko manj »obvezujoč« je bil klic iz hrvaške prestolnice, od koder so se oglašali Gaerea in Bednja. A po drugi strani je bil klic Gaeree toliko bolj vztrajen, saj me je preganjal že od aprilskega obiska Osla dalje. No, na koncu sem se odzval tudi temu klicu, za kar mi nikakor ni žal.


Kot odlični predvozači so se izkazali hrvaški Bednja. Ti prihajajo iz Varaždina, tako da so bili tudi oni gostje v Zagrebu. Podobno kot glavni band večera tudi oni ponujajo vse kaj drugega kot navaden ali klasičen black metal. Edine neposrednosti, ki ste jo deležni pri njih, je močan zvočni zid, ki te udari po ušesih. Sicer pa Varaždinci mešajo svoj black metal z death metalom, post vplivi, atmosferičnostjo in celo hardcorom. Med poslušanjem doma pred koncertom sem si zmeraj znova govoril, da so to hrvaški Human Host Body. Prva živa izkušnja z dotično trojico mi je to mnenje le še potrdila. In čeprav njihova diskografija obsega le dva ploščka, in sicer enega pol- in enega celovečerca, premore band vseeno dovolj glasbenega gradiva, da ponudi dobrih 40 minut dolg nastop. Pri tem je potem jasno, da smo v celoti slišali prvenec Doline Su Ostale Iza Nas in skorajda cel EP Ponosni u smrti; pri slednjem je bil izpuščen le večji del naslovnega komada Ponosni u smrti, ki je v Zagrebu služil kot akustični intermezzo med prvim in drugim delom nastopa, kot nekakšen premor, preden so nas Hrvati dalje bombardirali s hitrimi kitarskimi riffi in še hitrejšimi bobni.


Ob 22.45, se pravi ob dokaj pozni uri za koncert z dvema nastopajočima, so oder zavzeli Gaerea. Pri teh gre za portugalsko black metal zasedbo, ki močno stavi na post black metal atmosferiko. Slednja okoliščina je bila glavni razlog, da se z bandom nisem prej spoprijateljil. Kar dosti lastnega pregovarjanja je bilo potrebnega, da sem uspel pogledati za glasbeno kuliso, ki jo proizvajajo Portugalci. Na tem mestu ne želim sprožati nobenih debat o kakovosti post black metala ali opravičevati samega sebe, povedati želim le, da zaradi te okoliščine nisem ravno največji poznavalec zasedbe. A na podlagi ustrezne priprave s pomočjo objavljenih setlist na spletu sem kar dobro vedel, kaj me čaka v Zagrebu, zaradi česar me v tamkajšnji Močvari dejansko ni nič presenetilo. Zasedba je predstavila bolj ali manj enak repertoar, kakršnega smo bili deležni tudi na Inferno Festivalu. To je zame pomenilo, da sem svoj osebni vrhunec doživel že kar hitro na začetku koncerta, saj je peterica meni njihov najljubši komad, ki nosi naslov Salve, zaigrala že kot tretjega. Ta nosi v sebi ravno pravo mero melodike v kombinaciji z visoko stopnjo agresije, tako da sem se počutil kot maček na toplem soncu, ki ga čohajo po glavi. Perfekcija! Vsi ostali komadi, kot so Mantle, Deluge, Urge ali zaključni Laude, ki večinoma prihajajo z zadnjega albuma Mirage, pa so mi po eni strani potrdili na novo pridobljeno všečnost tega albuma in mi po drugi strani pomagali pri odkrivanju delov, ki jih do tedaj nisem zaznal. Vsekakor so Gaerea udarnejši in hitrejši kot drugi klasični post black metal bandi, zaradi česar sem prepričan, da si v Zagrebu nismo zadnjič »zrli v oči«, kar je zaradi mask sicer tako ali tako nemogoče.