REPORTAŽE

27. 10. 2015

Forgotten Tomb / Nocturnal Depression

Orto Bar, Ljubljana / 22. 10. 2015

Besedila metal glasbe tekom njene zgodovine in vseh različnih zvsti, nadzvrsti in podzvrsti pokrivajo skoraj vse tematike, ki si jih človek lahko izmisli, pa naj bodo te o jahanju samorogov in pobijanju zmajev ali pa o smrti v vseh njenih simbolnih in materialnih oblikah. Glede na bližajoči se praznik mrtvih je bila vsebina četrkovega koncertnega dogodka ustrezno namenjena zadnji tematiki. Dirty Skunks so namreč v Orto bar pripeljali Forgotten Tomb in Nocturnal Depression, skupini, katerih glasba je nekoliko manj primerna za radostno rajanje in popivanje, saj se dotika morbidnejših tem, kot so depresija, nesmisel posameznikovega življenja ter bivanja nasploh. Z eno besedo torej - nihilizmom.
Ob prihodu v dvorano sem bil kar malo presenečen nad številom in demografijo obiskovalcev. Nisem pričakoval, da je depresivni podžanr black metala glasba, ki uspe skoraj napolniti dvorano Orto bara, in to s pretežno golobradimi udeleženci, pri katerih je pomanjkanje obraznega dlačevja posledica mladosti, spola ali pa obojega. Pod odrom je bil spet prazen prostor, saj je to prizorišče eno redkih, kjer se prvi prišleki drenjajo v zadnje vrste in ne obratno. Je pa bilo vzdušje kar nenavadno razposajeno glede na sporočilo, ki ga je posredovala glasba Francozov Nocturnal Depression. Ti navdih za glasbeno ustvarjanje iščejo v delih rojaka Baudelaira ter melanholiji in trpljenju, ki sta od mladega Wertherja naprej dobila poetično in estetsko vrednost. A sam izgled skupine ni bil preveč estetski, saj se Nocturnal Depression strogo držijo pravovernega black metal imidža: strganih kavbojk, zamazanega usnjenega jopiča in corpse painta. Frontman Lord Lokhraed je za povrh še tekom žolčnega kričanja proizvajal grimase, vredne Eksorcista. Občudovanje si je zaslužil s svojim mojstrskim igranjem kitare z dvema prstoma, in ne morem si kaj, da se ne bi počutil malce pohlevno, saj sam z vsemi petimi ne uspem prijeti niti C-dura. Za razliko od njega pa je basist deloval malce brezbrižno in malomarno, a za razliko od njihovega prejšnjega obiska pri nas tokrat vsaj ni uganjal norčij. Izredno glasno, a uravnoteženo ozvočenje je poskrbelo, da je bila glasba slišati veliko bolj razločno kot celo na studijskih posnetkih. Same linije in riffi so sicer precej enostavni, a glavna poanta se skriva v kontrastih, ki jih proizvedejo v kombinaciji. Lead kitara povečini igra monotono in otožno baladno melodijo, ostali inštrumenti pa poskrbijo za umazano, distorzirano zvočno podlago. To zvočno in simbolno kombiniranje nasprotujočih si aspektov romantike in naturalizma, žalosti in gneva ter življenja in smrti se je najbolj odrazilo v skladbah Nostalgia in Fjaer.
Depresivni element DSBM-ja se je z nastopom Nocturnal Depression globoko vsidral v srce in zato smo žalost med odmorom utopili v pivu, temnem kakor naš pogled na svet. Nato pa je sledil še malo bolj ekstremen, samomorilski aspekt žanra, ki ga promovirajo italijanski Forgotten Tomb. Veteranska skupina, ki se poleg švedskih Shining šteje med izumitelje zvrsti, me je uspela prepričati že med njihovim zadnjim obiskom nekaj let nazaj in tudi tokrat se niso nič slabše odrezali. Še vedno rahlo tabu tematike človekovega samodestruktivnega mišljenja in delovanja se lotevajo z dobršnjo mero ironije in sarkazma, kar se odraža v naslovih skladb Hurt Yourself and the Ones You Love ter Love Me like You'd Love the Death. Za razliko od predhodno nastopajočih pa njihova glasba niti ni v znamenju melanholične in počasne repetitivnosti, pač pa v bolj razgibanem in »živahnejšem« tempu z obilico melodij in pri novejših kompozicijah tudi s progresivnimi elementi, ki njihovo glasbo premaknejo že čez prag black metal okvirjev. Čeprav so imeli Forgotten Tomb prav tako odličen zvok, pri katerem je pozorno uho lahko razločevalo linije posameznih inštrumentov, je največji čar njihove glasbe zlivanje le-teh v hipnotično in valujočo zvočno celoto.
Zaprepadenost nad kvaliteto glasbe je morda botrovala, da je nekemu mladcu iz rok spolzela polna pivska steklenica in se na tleh raztreščila kot mladostni upi in sanje. Leteča črepinja ali pa vživetost v glasbo je povzročila spontano ureznino na roki, ki sem jo zaznal tekom skladbe Negative Megalomania. Medtem, ko sem sam bolj tripal na kompleksnejše novejše stvaritve, pa je ostala publika ponorela ob najavi starejših klasik Springtime Depression in zaključne Disheartenment.
Kakor izgleda, zanimanje in navdušenje za depresivno-samomorilski black metal zadnje čase precej dobro uspeva in raste med metalsko populacijo. Razloge za to morda lahko iščemo v slovenski cankarjanski duši in pregovorni težnji, da cev samokresa raje kot v sovraga naperimo v lastne sence. Ali pa se je nekdanje poslušalstvo zdaj že zamirajočega emo žanra iztgalo iz pubertete in spremenilo glasbeni okus. Pogled na svet ima sedaj uperjen skozi nihilistična očala, soočanje s problemi ni več s solzami v očeh, pač pa s kletvijo na ustih. Le žiletka v rokah je ostala ista.

SORODNE VSEBINE:
13. 4. 2017Nocturnal Depression / Psychonaut 4 / Reportaže
25. 11. 2011Forgotten Tomb / Abaton / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
9. 8. 2019
MetalDays 2019, 5. dan
Reportaža
8. 8. 2019
MetalDays 2019, 4. dan
Reportaža
7. 8. 2019
MetalDays 2019, 3. dan
Reportaža
6. 8. 2019
MetalDays 2019, 2. dan
Reportaža
5. 8. 2019
MetalDays 2019, 1. dan
Reportaža
17. 7. 2019
Combichrist / Terrolokaust
Reportaža
16. 7. 2019
Obscene Extreme 2019
Reportaža
10. 7. 2019
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019
KONCERTI & FESTIVALI
21. 8. 2019
Grai, Anabioz
MC Pekarna, Maribor
22. 8. 2019
Kaltenbach Open Air 2019
Spital am Semmering, Avstrija
22. 8. 2019
TrNOVfest: Metalsteel, King Foo
CSK France Prešeren, Ljubljana
23. 8. 2019
Iron Reagan
Rock Town, Cordenons (Pordenone), Italija
23. 8. 2019
FMK Kunigunda: Noctiferia
Huda luknja, Velenje
23. 8. 2019
Metallica, Ghost, Bokassa
Olimpijski stadion, München, Nemčija