Forgotten Tomb / Abaton

Na najbolj meglen ponedeljek, kar jih pomnim, so po dolgem času prišli na račun ljubitelji black metala. Koncert je bil napovedan dokaj pozno, šele deset minut do desete zvečer, kakšne pol ure pred samim dogodkom pa ni bilo skorajda nikjer nobene duše. Slabši obiskanosti koncerta sta verjetno botrovala turobno vreme in datum, saj je koncert padel na nesrečni ponedeljek. Ob šanku so sloneli le nastopajoči in morda še kakšen obiskovalec. Do desetih se je že nabralo nekaj ljudi in Abaton so se že začeli pripravljati na svoj nastop.

Preden so zadoneli prvi toni se je z odra začela viti megla, le rdeča na eni in modra luč na drugi strani odra sta ustvarili skupaj z meglo atmosfero, ki so jo črne kapuce nastopajočih naredile le še bolj skrivnostno. Silhuete so na odru stale nepremično, le basist je tolkel v daljših premorih po svojem inštrumentu, tako da je z odra brnelo. Pridružil se mu je še kitarist in podobno sta skupaj ustvarila zanimiv intro, ki je dal slutiti o njihovi glasbeni usmerjenosti. Skupine pred koncertom namreč nisem poslušala, ker se včasih raje pustim presenetiti. Ko so začeli zares, je z odra skorajda priletel pevec in tako kar sam zapolnil praznino pod podijem in pričel neumorno vreščati. Malce zatem sem opazila pred bobni še eno silhueto, ki je publiki skoraj ves čas kazala hrbet – drugi pevec namreč, ki si je s prvim izmenjeval vlogo vreščanja. Sprva mi metalcorovski vokal skupaj z instrumentalno spremljavo zares ni šel v uho, vendar sem se po kakšni pesmi ali dveh že privadila na nenavadno kombinacijo. Vseh pet akterjev je med nastopom dalo vse od sebe in oddajalo obilico energije, še najbolj hiperaktiven pa je bil pevec pred odrom, ki je s skakanjem sem in tja okupiral skoraj tretjino dvorane. Proti koncu so mi Abaton delovali že malce monotono, na odru pa se zaradi megle ni videlo skorajda nič več. Šele ob zadnji pesmi so sneli kapuce, se odpovedali megli in tako svoji maloštevilni, a vztrajni publiki končno razkrili svoje prave obraze.

Headlinerji večera so si vzeli nekaj časa za pripravo, dvorana pa se je še malo napolnila, saj so se med publiko pomešali še Abaton. Forgotten Tomb so pričeli svoj nastop s pesmimi z najnovejšega albuma, Under Saturn Retrograde. S prvo pesmijo Joyless so takoj spravili v gibanje nekaj zvestih poslušalcev, zvok pa je bil izvrsten. Imela sem občutek, da poslušam studijske posnetke, še petje v stilu, kakršnega je imel žal že pokojni Peter Steele, je pevec Herr Morbid zadel v prvo. Band je svoj nastop izvedel profesionalno in energično, a v primerjavi z Abaton manj vživeto. Če so še pred leti bili eni izmed začetnikov depresivnega black metala, so tokrat, kot je že pred koncertom omenil sam organizator, Italijani sedaj zopet med prvimi, ki so se uspeli do neke mere približati legendarni zasedbi Type O Negative. Kakšna pesem me je sicer zelo spominjala na stare Rotting Christ in njihova izdelka Genesis in A Dead Poem. Če je zadnja primerjava mišljena kot kritika ali kompliment, lahko vsak presodi sam. Šele pred koncem se je basist opogumil in publiko nagovoril, češ, da ne grizejo in jo tako pripravil do tega, da se je zadržano pomaknila bliže odru. Kot zadnjo pesem so seveda zaigrali Disheartment, ki je med publiko požela še največ navdušenja, kljub temu, da je bila to najbolj monotona, a vendarle tudi najstarejša pesem tega večera. Publika si je zaželela še in Italijani so njeni želji ugodili. Koncert verjetno ni bil njihov najboljši, če upoštevamo dejstvo, da v dvorani ni bilo več kot trideset, štirideset ljudi, ki od sebe niso dali prav veliko glasu ali energije, vendar moram Forgotten Tomb pohvaliti, da so kljub temu svoj nastop podaljšali. S tem so dokazali, da niso (preveč) vzvišeni in da svoje poslušalce cenijo ne glede na njihovo število.