Dew-Scented / Severe Torture / Destinity

Hey-ho, let's go! Očitno le nekateri, saj je bil Orto v ponedeljek tako bolj neizpolnjen. Ampak zbrala se je lepa četica strumnih metalcev (eden celo iz Srbije) inu metalk, ki so rekli Razočaranim gospodinjam NE in se odpravili stresat prhljaj v Ortića. Mah, boli te kurac - če je 5 ali 50 ljudi, nisi organizator, you're just there for good friendly violent fun. Kot prvi so na oder stopili Destinity, ki so predstavili le material iz zadnjih dveh plošč Synthetic Existence in The Inside. Kljub temu da na albumih zvenijo Destinity precej privlačno, so tokrat bolj razočarali kakor pa navdušili. Zvok jim je povzročal kar nekaj težav, kar je bil eden izmed glavnih razlogov za njihovo neuigranost. Destinity uporabljajo veliko zanimivih samplov, poudarjajo tudi elemente simfoničnega black metala, a žal te sampli niso prišli do dobrega izraza, ker so se precej slabo razločili. Verjetno pa je treba določen delež krivde pripisat tudi Orto Baru, ki ni nikoli slovel po odličnem zvoku. Destinity so se vztrajno trudili, da bi naredili dober odziv, a vendar so jih obiskovalci bolj gledali s pivom v roki in čakali, da končajo. "Do you like Swedish metal?", je napovedal pevec, da bodo špilal priredbo nekega švedskega benda. Seveda to niso bili Dismember ali pa At The Gates. Slabše! Gremo raje težit z Amon Amarth in njihovim "udarnim" Pršut of Vikings (koji kurac vsi kopirajo ta komad? - Ivan). Kar je žalostno za bend, ki ima šest albumov (in ki je na začetku igral black, hehe - Ivan), vendar gre raje igrat priredbe od Amon Amarth, namesto da bi predstavil še kakšen svoj komad. Kakorkoli že, čas je da se Destinity začnejo zavedati, da niso več v studiu in da se posvetijo igranju v živo, kar bo pripomoglo, da se bomo v naslednje navdušili nad njimi. Vrnimo se nazaj "in medias res", v Ortu so uvedli "air-condition" napravo in mi prekleto izsušili grlo. Tako se torej prodaja pir, hehe. Na oder so stopili Nizozemci Severe Torture, ki so predstavljali že četrto rezilo za trupla z naslovom Sworn Vengeance. Severe Torture so paša za oči in ušesa s svojim prvoklasnim "catchy", ampak brutal death metalom. Pevec, ki je okrajšan za čupico in zgleda kot bivši Dickless Tracy kitarist Hočevar (minus šminkerski attitude, hehe), kruli in kriči žanru primerno. Razumel sem edino napovedi komadov, kar je bilo čisto fajn, saj gre za Severe Torture, zato je to IZREDNO MUČENJE! Folk mora trpeti, do bridke in boleče smrti. Fantje vedo, kako se truplo reže oz. zadevi streže in so zato v 45 minutah naredili primer avtopsije s pomočjo inštrumentov iz vseh štirih posnetkov forenzičnih postopkov. Basist s prsti koplje po sveži krvi in mesu, medtem ko kitarista (eden tudi občasen član Dew-Scented) režeta in trgata s pomočjo strun, pa ni važno ali gre za čisti ritmični postopek drobljenja prsnega koša ali pa je to solistično rezanje kosti in mišic, ki so se neuspešno opirale smrtnim krčem. Bobnar tolče po truplih, kot da bi pričakoval, da se bo mrtvec vstal in odplesal "La Grande Danse Macabre". No, plesali smo vsekakor mi, ki smo za razliko od ostalih zombijev izvajali svoj "cannibalistic ritual" pred odrom. Postopek avtopsije je bil včasih hiter, včasih počasen, a z nalezljivo navdušenostjo glavnega patologa smo tudi ostali spremljali dogajanje, ki se ga ne bi branil niti eden del nanizanke CSI. Fuckin' slaughterhouse. Zadnji del postopka je bil prav morbiden in počasen (The End Of All Ends), medtem ko smo vmes lahko slišali Feces For Jesus, Pray For Nothing in še vrsto drugih del(ov telesa). Severina Torture for presidents (or at least for the chief pathologists in your local morgue).
Kar je ostalo na nogah (minus legendarni Primorec, ki je bil pijan kot čep in je spal in slemal kvečjemu naslonjen na monitor pevca, pri tem pa v delirium tremensu edino našel malo moči za "raising your fist for thrash"), je komaj čakalo na Dew-Scented, ki so igrali že četrtič v Sloveniji. Jebiga, ampak prvič z originalnim bobnarjem Uwejem, ki je sekal ko prasica. Pa ostali ne zaostajajo za njim. Kitarske vragolije, ki spominjajo na prave podtalne operacije tipa filma Delta Force, ki sta jih izvajala Flo in Hendrik, so bile tako jasne, glasne in dobro izvedene, da nisem vedel, kaj naj gledam in poslušam, zato sem se namerno oslepil in oglušil s topo žlico. Basist Alexander je v svojem svetu, kjer ne obstaja nič drugega kot mrak in smrt in izgleda, kot da bi ga ves čas hoteli pojesti prebivalci iz "The Cities Of The Dead". Pevec Leiff je odličen - unikaten, jasen in glasen vokal, ki je kot manijakalni krik Leatherfaceja, ki mu ubežijo z večerje študenti, humor Vincenta Priceja iz The Pit And The Pendulum ter moč lokalnega Petra Klepca so živ dokaz, zakaj je ta tip še zmeraj frontman pošastne skupine z nazivom Dew-Scented. Igrali so dlje kot je trajalo bombardiranje Dresdena v drugi svetovni vojni, naredili pa so mnogo več škode. Komadi tipa Bitter Conflict, Exordium, The New Found Pain, The Cities Of The Dead, Soul Poison, Vanish Away, Soul Poison, That's Why I Despise You, Final Warning plus zaključni Acts Of Rage so prav vabili k udeležitvi v masakru, ampak je folk - čeprav je norel - raje norel sam pri sebi, brez da bi se s tem pobilo več kot pol Orta. Muahahahahahha!!! THRASH AND DEATH!!!
Vsekakor je bilo super in upam, da so Razočarane gospodinje sekale vsaj pol toliko. Če ne pa, fuck the TV and visit some shows!!!