Area 53 Festival 2023, 1. dan

Časovnica prvega dne je bila takšna:
12.30–13.00 Dead Territory
13.20–13.50 Ghidrah
14.10–14.50 Uzziel
15.10–15.50 Parasite Inc.
16.10–16.50 Dominum
17.20–18.05 Dust Bolt
18.30–19.25 Wind Rose
19.50–20.55 Soulfly
21.30–23.00 Feuerschwanz

Zaradi spleta okoliščin in Murphyjevega zakona sem ravno v četrtek, ko se mi je mudilo na festival, imel nepotreben sestanek v službi, ki se je ravno v četrtek zavlekel, in ravno v četrtek sem moral skočiti v laboratorij preveriti neke vzorce. Prav tako je bilo ravno v četrtek napovedano slabo vreme. Ko sem se usedel v avto in videl, v kakšne črne oblake se vozim, sem imel podobno zlo slutnjo, ki jo je Srečko Kosovel v popolnosti opisal, ko je na poti z vlakom opazoval krajino:

Polja.
Podrtija ob cesti.
Tema.
Tišina bolesti.
V dalji
okno svetló.
Kdo?
Senca na njem.

Nekdo gleda
za menoj,
z menoj
nepokoj
in slutnja
smrti.

Povzetek tega je, da sem na festival prišel ravno ob poslavljanju Uzziel in ujel še zadnji dve pesmi. Kaj čmo, zgodovina se ponavlja, tudi na tematskem večeru Metalnight Outbreak sem se le na kratko seznanil z njimi v živo.

Parasite Inc. na Area 53 Festivalu 2023
Med logističnimi pripravami na odru je bilo ravno dovolj časa za samoorganizacijo in pripravo bojnega načrta. Slutnja mi je narekovala, naj pred nakupom piva za 5,50 EUR raje kupim pelerino. To je bila moja prva udeležba na festivalu, zato sem se razgledal po prizorišču, poiskal napis »Shithole/WC«, stojnico s hrano in pijačo, merchom itd. A da ne kradem vrstic bandu … Za boljšo predstavo priporočam branje lanske edicije festivala. Vreme se je držalo, Parasite Inc. pa so žgali moderni (nemški) melodičen death metal, kot se spodobi. Ker sem bil utrujen od Murphyja, mi je zapasalo malo odklopa, zato sem začel počasi in sramežljivo čupati. A kaj hitro sem prekinil vajo, saj je zvok izginil ob vsakem spustu glave (in ušes). Ker sem odgovoren odrasel s spranimi možgani, se nisem mogel osredotočiti na band, saj mi črni oblaki in Kosovel niso dali notranjega miru. Zatorej sem se postavil k mešalni mizi, kjer je bil zvok najboljši, da sem poskušal utišati skrbi in dati priložnost melodičnemu death metalu.

Dominum na Area 53 Festivalu 2023
Med premorom sem raziskoval okolico in občutil prve kaplje dežja, a še ni bilo hudega. Na oder sem pogledal šele, ko so udarili prvi toni. Pevec, na prvi pogled imitator Devina Townsenda, v družbi zombijev. Večkrat je poudaril, da je on Doktor Dead in je sam ustvaril te metal zombije. Glasbeno je kazal kompas v nemško verzijo power, simfoničnega in heavy metala. Ravno tiste meni neljube podzvrsti ... A v roki sem imel pivo, v žepu pelerino, nekaj gotovine in poleg mene so veselo migale razposajene metalke, zato sem sklenil, da bom že potrpel. Proti koncu seta sem priznal, da ima band zanimivo odrsko prezenco. Morda ne bi bilo treba pretiravati z omenjanjem Frankensteina in zombijev. Sklenil sem, da bi v igri »Dominum bo všeč vsem tistim, ki poslušate <vstavi band>,« lahko vstavil »Avantasia« ali »Edguy«. Dominum so se poslavljali in publiko prosili za skupno sliko z visoko dvignjenimi rogovi, saj je bil to njihov čisto prvi festivalski nastop.

Dust Bolt na Area 53 Festivalu 2023
Dež. Dež. Dež. Čas je bil za pelerino. Kljub odgovornosti sem pozabil, da bi bila morda dobra ideja nositi škornje. Glede glasbe pa bom povedal kar naravnost: Dust Bolt so bili vrhunec dneva in če pretiravam, bi lahko rekel, da sem »prišel samo zaradi njih«. Morda imam v podzavesti magično izkušnjo iz Innsbrucka, kjer sem imel čast prvič doživeti band v živo. Ne bom lagal, takoj, ko me je v svoj vrtinec potegnil circle pit, ki se je začel ob prvi noti, ni bilo poti nazaj. Družbo mi je, med drugimi, delal en mladi očka, ki je plesal kar v croksih in nenehno kričal »Geeeeeiiil!!!« (»Noro!«). Deževalo je kot iz škafa in pelerine so se začele trgati in raztrgane ležale po plesišču. Ker sem očalar, je bil moj vid z dežnimi kapljami na steklih še bolj zamegljen, zato me niti ne vprašajte, kako je izgledal nastop na odru. Vse, kar lahko povem, je, da sem se počutil svobodno oziroma kot nekdo, ki je našel smisel življenja. Moral sem obrisati stekla očal, saj nisem verjel, kaj vidim. Pevec/kitarist je prišel v circle pit in igral naprej, kot da to ni nič nenavadnega. Smešno, kot se sliši, folk je bil zelo skrben in ščitil glasbenika in kable, ki so ležali po tleh. Odvrteli smo se okoli njega za verjetno eno pesem, nato se je vrnil na oder, da je zaključil zgodbo z Agent Thrash. To je bilo to, vrhunec dneva, občutek svobode. Po koncertu, ko je blaženo stanje pojenjalo, sem pomislil, kako bedno življenje mora živeti direktor naše firme, ker isto kot poslovnež v Malem princu le šteje zvezde/denar in nima otrok le zato, ker stanejo X evrov na mesec, ni poročen, ker mu v primeru ločitve žena pobere X odstotkov premoženja, nosi drage obleke in vozi drage avtomobile, ker hoče vsem pokazati, kako uspešen in pomemben je itd. A noben denar ne more kupiti občutka svobode in izpopolnjenosti, ki sem jo doživel na Dust Bolt. #Life goals.

Wind Rose na Area 53 Festivalu 2023
Ko bi med negodovanjem nad power metalom med Dominum vedel, kaj me še čaka … Saj vem, že na sliki so videti Wind Rose kot sorodniki Gimlija iz Gospodarja prstanov z mogočnimi oklepi in kladivi in vsem junaškim videzom. A stavil sem na element poslušanja v živo, kjer se mi po mojih izkušnjah bandi, ki me studijsko ali žanrsko niso prepričali, v živo predstavijo s popolnoma druge, bolj energične plati. Zato sem se v dežju, podobnemu tistemu med bitko za Helms Deep, odpravil v prve bojne vrste s pogumom v srcu in premočenimi čevlji. Moji sobojevniki so za razliko od mene imeli upanje in videli smisel v zadani nalogi ter so čupali, prepevali, dvigovali rogove ter celo crowd surfali. Vrhunec bitke pa je bil, ko so Wind Rose postregli s komadom Diggy Diggy Hole, ki opeva, kako Gimli z brati škrati v temnih podzemnih rudnikih koplje rudo in prepevajo »I am a dwarf and I am digging a hole. Diggy diggy hole! Diggy diggy hole!« To je bil znak zame, da dezertiram, bilo mi je enostavno preveč, kladivo mi je postalo pretežko. Ob umiku do šanka sem kar naenkrat opazil, da nosi res dosti ljudi majice z napisom »Diggy diggy hole«. Sreča, da je bil festival postavljen na asfaltu, sicer bi najbolj razgreti fani že začeli kopati luknje v zemljo (hvala, Žiga, za ta genialen komentar). Kaj pa vem, v naslednji dogodivščini se raje pridružim vilincem.

Soulfly na Area 53 Festivalu 2023
Koliko vode je že preteklo, odkar sem v živo videl Soulfly? V dobesednem pomenu 8 mm padavin v zadnjih dveh urah, a na srečo je bilo bitke za Helms Deep konec in Gandalf Cavalera je prinesel nazaj žarek upanja. Max se je od najinega zadnjega snidenja že vidno postaral, očitno zamenjal vse člane banda in verjetno tudi čarovniško ime, postal je Max Sivi. Začelo se je z nekaj tipičnimi plemenskimi groovy ritmi, ki so prepoznavni znak Maxa od Roots Bloody Roots dalje. Priznam, Soulfly mi s tekanjem za numetlaskim zmajem, to je igranjem dveh not po zgornji struni, nikoli niso bili ravno najbolj pri srcu oziroma vredni poslušanja izven festivalov. V glasbenem ali tablaturnem jeziku je prvih nekaj pesmi zvenelo tako: 0-0-1--0-0-1--0-0-1 itd. Sicer je glasba dosegla namen, folk je pridno skakal gor in dol kot navit. Glede na svojo izkušnjo z Dust Bolt je bilo to skakanje šibko in sem se dolgočasil. Ravno, ko sem mislil zapustiti svoje mesto ob odru, so Soulfly presenetili s komadom Wasting Away od Nailbomb (zgodnji thrash metal projekt Maxa, če z Nailbomb niste seznanjeni). Končno malo gasa! Ponovno sem se počutil živega. Stopnjevanje se je nadaljevalo s »priredbo« Refuse Resist nekega znanega banda Sepultura. Urok je deloval, prepričali so me, da ostanem. »Zdaj je pa čas za thrash metal stila Soulfly!« je prišel poziv z odra. Veleval se je circle pit in publika je ustregla. Dinamika v drugem delu seta je bila živahnejša, drkanje po eni struni s skupno dvema notama je zamenjal thrash metal, seveda z esenco Soulfly. Končalo se je z Bleed in Jumpdafuckup, kjer smo morali »fakerji iti dol in ostati dol«. In vse le zato, da smo nato lahko skočili visoko v zrak. Skrito sporočilo?.

Feuerschwanz na Area 53 Festivalu 2023
Zvečerilo se je in napočil je čas za uradne zvezde večera. Ime mi je že od nekdaj smešno, saj v nemščini »Schwanz« pomeni rep ali penis. Vse je bilo nared za srednjeveško zabavo. Presenečen sem z mislimi preletel seznam četrtkovih nastopajočih in se zavedel, da je bila dobra polovica v »veselem« spektru metala – power, heavy, folk etc. Feuerschwanz so zavzeli oder z značilnim folk metal orožjem: etno instrumenti, kot so violina, lutnja, dude, flavta etc. Prepevanje v nemščini je doživetje še bolj postavilo v regionalni čas in prostor. Slovanske korenine mi niso ravno dovolile, da bi se poistovetil z življenjem v srcu Germanije v srednjem veku. Prepevalo se je o medici, vitezih, zmajevem srcu, nesmrtnih v zmajevi ladji, pankrtu iz Asgarda, bojevniku škratu in podobnem. Najbolj sem se lahko poistovetil z dvema pomanjkljivo oblečenima plesalkama z meči, ščiti, zastavami in podobno srednjeveško opremo, ki sta vsake toliko vsaka na eni strani odra zaplesali in ponesli ogenj v moj »Schwanz«. Ura in pol se mi je, priznam, kar vlekla, a mi ni bilo žal, da sem vztrajal do konca. Čakal me je najzabavnejši del dneva: skoraj enourna vožnja z avtom domov z ognjem v hlačah.