Relativno mlada francoska založba Les Acteurs de l'Ombre je v zadnjih letih izdala kar nekaj zanimivih albumov, med katere nedvomno sodijo prvenci skupin Paramnesia, The Great Old Ones in Cult of Erinyes, greh pa bi bil tudi, če ne bi omenila še zasedbi Pensées Noctures in Regarde les hommes tomber, ki sta pri omenjeni založbi izdali večino svojega materiala. Pri njih so svoj drugi album pred nekaj meseci izdali tudi južnoafriški post/black metalci Wildernessking, ki so novemu izdelku nadeli preprost naslov Mystical Future.

Pred njim so nanizali še po dva EP-ja in splita s celo kopico bandov, med katerimi je vsaj meni edini znan Oak Pantheon. Precejšnjo neznanko so mi najprej predstavljali tudi sami Wildernessking, saj so dejansko prvi južnoafriški band, s katerim sem se srečala, in še to šele pred kratkim. Južna Afrika po podatkih Enciklopedije metala namreč trenutno premore vsega dobrih sto delujočih metalskih skupin, kar glede na njeno skoraj 53-milijonsko prebivalstvo ni primerljivo niti s pljunkom v morju; za primerjavo jih ima za skoraj tretjino več že pregovorno majhna Slovenija. Še pred prvim poslušanjem mi je bilo sicer že takoj jasno, da lahko računam z nečim dobrim, in moja predpostavka se je tudi uresničila, saj so se pri založbi znova preudarno odločili za nekaj osvežujočega. Mystical Future zadnjih nekaj mesecev dejansko še vedno kar pogosto pristane v mojem predvajalniku.

Prva stvar, ki je vsaj meni takoj padla v uho, je prijetno lahkotno vzdušje na ploščku. Deloma so ga posneli v profesionalnem in deloma v domačem studiu enega izmed kitaristov. Čeprav je v njihovi glasbi slišati vplive nekaterih bolj poznanih skupin, ki so orale ledino ali vsaj kasneje uveljavile žanr postmetala – zlasti njegovo izpeljanko iz black metala – so se Wildernessking s svojim drugim albumom že mnogo bolj približali lastnemu zvenu, ki pa je še daleč od edinstvenega. Toplo zveneče kitare in precej jasna bas kitara ob precej razpršenem zvoku bobnov in činel ter visokem, z efekti prepojenem screamu (slednji precej spominja na vokal Phila McSorleyja pri Cobalt) ustvarjajo zanimivo dinamiko, iz katere Wildernessking z lahkoto gradijo tako počasnejše dele skladb kot tudi progresivnejše riffe, katerih je na Mystical Future nemalo. Lepo se sliši, da so nove skladbe, ki se v svoji dolžini razpotegajo od šest do 13 minut, plod skupnega preigravanja in pisanja glasbe. Izmed peterice velja izpostaviti pesem I Will Go to Your Tomb, za katero so v začetku leta tudi objavili video in vsaj ta v kulturnem smislu precej odstopa od pričakovanega in doslej videnega znotraj večine podžanrov naše ljube ekstremne zvrsti. Zadnjo in najdaljšo skladbo je s svojim glasom popestrila Alexandra Morte, premore pa If You Leave tudi enega najlepših riffov na ploščku, na katerega pa je treba počakati do skoraj polovice pesmi. Precej hitreje svoj vrhunec doseže četrta With Arms Like Wands, ki je poleg I Will Go to Your Tomb edina hitrejša in z energijo polnejša skladba na sicer precej umirjenem ploščku.

Prvo srečanje z južnoafriško metalsko sceno se je izkazalo za še kar prijetno. V globalnem okviru Wildernessking ne predstavljajo nič še neslišanega ali pionirskega, saj bi lahko res veliko vzporednic povlekla s skoraj šest let starejšim demom Deafheaven, ampak če ste že pristaši njihovih ameriških kolegov, bodo po vašem okusu skoraj gotovo tudi Wildernessking.