Tako pravijo Metal Arhivi:

David Vincent (vokal, besedila): David Vincent, I Am Morbid, Nero 54/68, ex-Morbid Angel, ex-Genitorturers, ex-Headcat

Flo Mounier (bobni): Cryptopsy, Tribe of Pazuzu, ex-Necrosis, Digital Doomzday, ex-Nader Sadek, ex-Solium Fatalis, ex-Annihilator (live), ex-Black Cloud, ex-Temple of Thieves

Rune »Blasphemer« Eriksen (kitare): Aura Noir, Earth Electric, Twilight of the Gods, Mezzerschmitt, ex-Ava Inferi, ex-In Silence, ex-Testimony, ex-Mayhem, ex-Nader Sadek

Če ne poznate nobenega navedenega imena, še nikoli niste plavali v metal vodah, zato tudi nima smisla, da berete dalje.

Vsi ostali, ki se v zgornjem stavku niste našli in ste torej še z mano, pa: Mater, ste pričakovali res tako dober album!?! Kar je mene najbolj skrbelo, je okoliščina, da album ne bo privlačil. Sicer smo od navedenih glasbenikov iz preteklosti vajeni poslušljivih komadov, a kljub vsemu nismo mogli vedeti, v katero smer bodo z dotičnim projektom oziroma albumom zavili. K sreči je eksperimentiranja, netekočih in disharmoničnih elementov ravno toliko, da cel album še zmeraj zveni bolj tradicionalno, tekoče in harmonično.

Pri predalčkanju oziroma navajanju žanrov seveda ne gre mimo death in black metala, s čimer je tako rekoč že tudi povedano vse in hkrati nikakor dovolj. Kajti niti približno ne morem trditi, da je ta izdelek tipičen predstavnik nepreglednega morja black/death metal bandov. Zato je najbolje, da se poslužujem imen (bivših) delodajalcev posameznih članov, s čimer bom po mojem mnenju povedal največ. Something Wicked Marches In me osebno spominja na mešanico albumov Grand Declaration of War (Mayhem) in Covenant (Morbid Angel), medtem ko o nekih vplivih iz hiše Cryptopsy, o katerih se je predhodno razpisal marsikateri stanovski kolega, osebno ne morem govoriti, saj mi bandove viže niso domače. Sem pa prepričan, da znajo poznavalci tega banda oziroma njihovega bobnarja prepoznati njegov stil tudi v projektu Vltimas, v katerem se izkaže kot hiter in natančen na eni ter groovy in razgiban na drugi strani.

Z opisom bobnanja v prejšnji povedi sem pa že tudi nakazal vzdušje in tempo, ki vladata na celotnem albumu. Ta sta vse kaj drugega kot enolična ali dolgočasna, temveč segata podobno kot že omenjena albuma od počasnega in nekoliko bolj premišljenega metala do hitrega in brutalnega udarjanja na gobec, kakor to v metalu pač mora biti. Vsa razgibanost na inštrumentih je dodatno poudarjena z Vincentovo vokalno izvedbo, ki me v veliki meri spominja na komad Eyes to See, Ears to Hear z albuma Domination ali pa kar na tega v celoti.

Če vam torej dotične reference nekaj povedo in vas seveda ne motijo, potem boste po nekaj poslušanjih resnično znali uživati v tem, kar so ti trije možakarji ponudili z albumom Something Wicked Marches In. Naslednji korak: turneja in promocija recenziranega albuma z okrepitvijo v obliki največjih hitov omenjenih bandov.