Norveška black/folk metal zasedba Varde je konec novembra predstavila debitantski celovečerec Ferdaminne, pred tem pa je trojica že izdala dva singla in EP. Kljub začetkom ustvarjanja leta 2017, gre torej za precej mlado skupino, so njeni člani že skorajda ustaljeni mački v dotični zvrsti. Nord, ki pokrije vse instrumente z izjemo bobnov, je namreč (nekdanji, a vseeno) ustanovni član Nordjevel, vokalist Koll in bobnar D'arn pa sta delovala v Alsvartr in Dødheimsgard. Varde v svoji glasbi sledijo svojim prednikom in nordijski naravi z globoko povezavo na dobo romantike, besedila pa se vrtijo okoli tradicionalnih norveških pesmi 19. stoletja. A vsekakor ne gre za klasičen black/folk metal album, saj se na ploščku najde veliko več, in sicer: saksofon, klavirska in kitarska akustika ter celo industrial metal, ki spominja na Rammstein!

A pojdimo od začetka. Plošček nosi 8 komadov, katerih dolžina se giblje med 4 minutami pa vse do epskih 13 minut, kar poskrbi za skoraj eno uro predvajalnega časa. In prav epski, skoraj 13-minutni Kystbillede del I, vrhunsko otvori album. S klavirskim uvodom in vokalom, ki iz cleana naraste v vikinški trdi govor/growl, me je zasedba kupila že v prvih minutah poslušanja. Po dobrih dveh minutah se skladba razvije v mogočno pogansko ritualnost s konstantno vpetostjo black metala. Ta se v nadaljevanju dodatno dvigne v black'n'roll, ki ga zaključijo ženski vokal, izjemno atmosferična kitara, odlično skupinsko petje in klavir. Že samo ta komad je tako dober, da sem bila 100-% prepričana, da je pred mano dobra ura poslušanja izjemno kakovostne, a raznolike glasbe. Naj me vrag pocitra, če ne drži, da se je pagan black v zadnjih letih zelo razširil in je včasih tudi na tem področju težje poiskati nekaj negeneričnega. Kakor koli, Halvdan Svarte je dokaj klasičen komad, ki pa s simfoničnim ozadjem ustvari izjemno zapolnjenost in za nekoga morda celo preveliko natrpanost in šumenje. Od nas namreč zahteva, da se glasbi posvetimo 100-odstotno, poizkušamo utišati vokal in se osredotočimo na odlično instrumentalno melodijo. Zame vsekakor ponovno velik plus. Forbundet se malo umakne od celotne »pagan« note in s hitrejšimi ritmi poskrbi za zanimiv black metal komad. Pa niti ne tisti norveški, ampak neko mešanico takšnih in drugačnih podzvrsti, ki v momentu spominjajo tudi na grind, death metal, black'n'roll in trpljenje.

Pri prav takem trpečem, depresivnem in počasnem zasedba ostaja v 10-minutnem Et Gammelnorskt Herresaede. Vsekakor sta me tu in tam oba omenjena komada spomnila na švedske Shining. Zadnji ima sicer bolj tekoč flow in groove, kar pa ne pomeni, da postane dolgočasen. No, sicer pa brez skrbi, v zadnjih nekaj minutah se skladba razvije v vikinško vižo, ki vas bo popeljala na nova popotovanja. Naslovni Ferdaminne pa je začetek tistega drugačnega, posebnega, s čimer nam Varde postrežejo. Akustična kitara, govorjeni vokal, ritualna balada, saksofon. Da, prav ste prebrali, saksofon. Povsem misteriozno zasanjani komad, v katerem se lahko izgubite. Potem pa … Rammstein? Ne. Samo komad Skuld. Ko sem prvič poslušala plošček, sem že mislila, da je v predvajalniku nekaj preskočilo in sem zamenjala skupino oziroma sem prišla do konca. Pa ni tako. Fantje so namreč na izjemno zanimiv način v svojo glasbo vpeljali industrial ritme in elektroniko. Pa veste, da niti ni tako slabo. Zanimivo, a nekaj, kar res ne bi pričakovala na takem albumu. Ne bom rekla, da prekine in uniči celotno nit ploščka, vsekakor pa zadene kot strela iz jasnega. Predzadnji Koll med Bilen del I se malo bolj posveti neke vrste »humppa« ritmom in spominja na Finntroll, tako da ne rabim dvakrat reči, da gre za veliko bolj »veseli« folk black, ki je morda še manjkal v tem izjemno raznolikem naboru, ki so nam ga Varde postregli. No, pa smo dejansko pri zaključku s Kystbillede del II. Ta se začne precej psihedelično, misteriozno, ponovno sta v igri saksofon in klavir. Kričeč clean vokal, v ozadju se pojavi celo harmonika, preden se celota razvije v več kot odličen komad, ki me spet nekako spomni na Shining. Varde se tako v zaključnih dobrih šestih minutah preigravajo s psihedeliko in black metalom ter dokažejo, da so res stari mački, ki so polni novih, odličnih idej.

V času, v katerem trenutno živimo, odrezani od sveta koncertov in druženja, je res pomembno, da nas spremlja kakovostna, raznolika in dobra glasba. No, mene so Varde prepričali in me potešili, a mi po drugi strani strastno željo po koncertih dvignili še za stopničko ali dve.