Danes besede namenjam zagotovo naključno izbranemu španskemu bandu iz Madrida, ki misli, da je v Göteborgu v devetdesetih. Recenzija bo zelo objektivna, saj zagotovo osebno ne poznam in ne prijateljujem z basistom, ki me zagotovo ni prosil, naj poslušam album in napišem, kaj si mislim o njem. Temu človeku zagotovo ni ime Pablo in zagotovo ni z novim poglavjem banda prevzel basistične odgovornosti svojega predhodnika.

Ker sem band izbral naključno, je, sklepam, slovenski publiki manj znan. Pobrskal sem po Metal Arhivih in izvedel, da je band aktiven že dobro desetletje, v tem času pa je izdal dva EP-ja z naslovoma Blood Enemy (2015) in Redemption (2016) ter dva, da končno uporabim priljubljeno frazo svojih cenjenih sodelavcev, »dolgometraža/celovečerca«. Prvenec sliši na ime Existential Horror (2019), sveži (ali bolje, »gnili«, kar pomeni naslov po špansko) pa je album Putrefactio, o katerem danes teče beseda.

Death metal stare šole s ščepcem thrasha naj bi bila po besedah banda njihova glavna muza. Na pladnju nudijo deset primerov, da nas prepričajo. Feast for the Worms diši po gnilem riffanju in zgodnjih At The Gates, moji možgani so Putrefacio primerjali s produkcijo in slogom albuma Terminal Spirit Disease. Surovo, DIY, minimalistično. Da ne bom pikolovski, za primerjavo bi bil dobra referenca tudi ameriški old school death metal, na floridske death metal bande tipa Massacre sem pomislil ob poslušanju komada Serpents Gift. Varna stava je, da bo gnila glasba simpatična vsaj dvema populacijama metalcev: melodičnim death metal Skandinavcem na enem polu in floridskim old school deathmetalcem na drugem. Ter vsem vmes, skušnjavi zna podleči celo kakšen thrash-death simpatizer. Igro »najljubši komad albuma« se rad igram iz več razlogov: vsak odgovor je pravilen, radovednim bralcem nudi stranski vhod v ponujeno glasbo mimo glavnega vhoda prvega komada in sproži debato »Zakaj mu je ravno ta komad všeč, meni pa je boljši tisti drugi …«. Torej: zaradi eksplozivne in thrashevske narave je moj izbranec iz tega kataloga The Call of The Void. Sicer pa nimam objektivnega razloga, saj je glasba v osnovnem bistvu subjektivna stvar, kajne? Iz radovednosti vedno poslušam komad, če ima isto ime kot album – je bil to prvi posneti komad? Je komad »oče in mati« vseh ostalih? Je to najljubši komad banda? Je komad poklon kakšnemu bandu iz Göteborga, čigar ljubitelji so prav vsi člani Undead? Ali pa je le psihološki rajc, kao podobno, kot če slišiš ime filma v samem filmu? Vprašanja so vedno dobra, saj vzbujajo razmišljanje in kritično mišljenje (s prstom kažem na vas, svetovne religije!). Torej: zakaj Putrefactio z albuma Putrefactio? Moje mnenje je že razvidno zgoraj: At the Gates so žal izdali le sedem studijskih albumov, zato tistim, ki s(m)o odvisni od göteborškega zvoka, paše, kadar slišimo nekaj podobnega, a drugačnega.

Priznam, da sem nad tem fiktivnim Pablom kar razočaran. Že davno tega mi je obljubil, da mi pošlje biografijo z bogatimi podrobnostmi banda, a mi kljub večkratnemu opominjanju ni poslal ničesar. Obupal sem in se odločil spisati recenzijo brez pomoči »od znotraj«. Lenoba ali poslovna genialnost, ki pragmatično ne stavi na finančno donosnost slovenskega metalskega trga? V vsakem primeru je škoda, saj so, po mojem skromnem mnenju, ravno ti obskurni, neznani bandi začimba sodobne metal scene, ki vedno bolj konvergira k ščepcu »velikih headlinerjev« in zaradi prenasičenosti ponudbe grobo zanemarja male ribe, ki so kot luske mavrične ribice v znani pravljici raznolike in edinstvene – a le, če jim damo možnost, da zablestijo. Za konec – ste že ugotovili resnico, ali ta Pablo sploh obstaja zunaj moje glave?