Po dobrih dveh letih je le izšel šesti studijski izdelek ameriških power progresivcev Symphony X. Hkrati je to tudi zadnja letošnja težko pričakovana plošča za ljubitelje progresivnih zvokov, za katerimi je še ena zelo pestra sezona z nemalo vrhunci. Ponavadi je bilo moč njihov album mednje uvrstiti že ob prvem poslušanju, tokrat pa je bil prvotni (skoraj) šok le prehud za to.
Namesto da bi odigrali na vedno zmagovalno karto, so Michael Romeo & Co. presenetili s trdoto in surovostjo, ki ju pri njih nismo bili vajeni do sedaj. Za začetek uvodne Inferno (Unleash The Fire) izvenserijski kitarist Michael Romeo demonstrira nekaj tipičnih riffov iz njegove bogate zakladnice, v nadaljevanju pa jih zamenjajo trši riffi, z nenavadno surovim, agresivnim vokalom pa se predstavi Russell Allen. Šele v refrenu se ponovno prikažejo v svoji tipični, melodični luči. V naslednjih dveh pesmih njihova nova podoba še bolj pride do izraza; pogledovanje proti The Glass Prison od Dream Theater in celo Panteri ni izključeno. Klaviature so potisnjene v ozadje in namesto da bi konkurirale kitari, večinoma skrbijo za atmosfero, solo kitaro pa podpira zelo heavy ritem. Accolade II, nadaljevanju klasike z The Divine Wings Of Tragedy je prva skladba, ki takoj v celoti prepriča; lepe melodije, aranžmaji, zelo čuten Allenov vokal, enako velja za klaviature, ki končno postanejo enakovredne kitaram. Nato sledita še dve skladbi v stilu prvih treh, zaradi refrena in zanimivega instrumentalnega dela proti koncu je prepričljivejša King Of Terrors. Na srečo so za drugo polovico plošče, ki jo predstavljata Awakening in 24-minutna naslovna »odisejada« prihranili najboljše in pokazali, da so še vedno velemojstri svojega poklica. Tu praktično pokažejo vse, s čimer so nas do sedaj razvajali: super kompozicije, kompleksnost, raznovrstnost, harmonijo, tehnično perfekcijo, emocije, melodije, itd.
Band je na The Odyssey pokazal neko novo plat, za katero bo marsikdo porabil dalj časa, da se »spoprijatelji« z njo. Obenem pa s tem dokazujejo, da so odprti za nove ideje in da nikakor ne postajajo predvidljivi. Vseeno pa je to v celoti zelo dober izdelek, ki je vreden imena Symphony X.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.