Pred petimi leti so Italijani Soul Takers na demo posnetku Through The Silence Of Words v svojo glasbo še vpletali elemente power metala, tako na prvencu Tides kot sedaj na drugem albumu Flies In A Jar pa zvenijo kot neka čisto svoja kombinacija temačnega, gothic rocka/metala, klasične glasbe, melodičnega in tudi malce progresivnega metala.
Soul Takers so precej oddaljeni od vzorcev tipičnih italijanskih metal podscen, ki z redkimi izjemami ne ponuja nič blestečega, kar pa kljub samosvoji drži tudi ta zasedba ni. Band igra nekaj svojega, od svoje drže pa skozi ves album odstopajo le minimalno, oziroma skoraj nič. Atmosfera je precej otožno, melanholično obarvana, v skladbah držijo preprost ritem, kitare se oklepajo preprostih riffov, glavni vir dogajanja predstavljajo vokali, na instrumentalnem delu pa klavir (nič simfonike) in občasno violine. Predvsem zaradi vokalistovega načina petja in barve glasu Soul Takers plujejo po otožnih vodah. Vse lepo in prav s tem, slabo luč na to pa meče vokalistova izgovorjava, ki nosi v sebi čisto preveč italijanskega akcenta in je na trenutke kar malce smešna oziroma moteča.
Soul Takers si za iskanje svoje poti vsekakor zaslužijo pohvale, vse skupaj pa bi lahko spravili na višji nivo. V prvi vrsti bi moral vokalist na učne ure angleške fonetike, v kompozicije pa bi lahko vnesli nekaj več velikih čustvenih trenutkov, kot to recimo počnejo Katatonia, Anathema.

Matjaž