Nisem si mislil, da bom letos še enkrat recenziral kar koli od Sodom. Veterani nemške in svetovne (thrash) metal scene so v prvem koronskem letu izdali svoj 16. studijski album Genesis XIX, za katerega so po albumu Decision Day iz leta 2016 ponovno prejeli nagrado Preis der deutschen Schallplattenkritik (»Nagrada nemške kritike gramofonskih plošč«), v drugem koronskem letu pa nadaljujejo s studijskimi izdajami. Tokrat z EP-jem, ki je dobil naslov po enem od bandovih klasik, komadu Bombenhagel z albuma Persecution Mania iz leta 1987.

Z naslovnim komadom nas Sodom spomnijo na svoje speed black metal korenine, vendar ta v primerjavi z originalom ni prejel samo bolj sveže zvočne podobe, temveč je bil tudi glasbeno obogaten. Kot pri originalu iz leta 1987 je tudi pri njegovi letošnji priredbi kot solo kitarist sodeloval Harris Johns, ki je imel pri tem dovolj kreativne svobode, da je ponudil solo, ki zleze takoj v ušesa in pod kožo.

Poleg priredbe pa EP Bombenhagel ponuja še dva povsem nova komada. Ta dva sta si po eni strani tematsko povsem različna, po drugi strani pa ju druži tista silna surova metalska energija. Coupe De Grace, nekakšen direkten thrash metal udarec na gobec, neprestani šus, galop na bobnih, ki ne preneha do konca, po drugi strani pa Pestiferous Posse tudi ponudi dosti tega, dokler ne pride do preobrata, ko se umiri in postane zlovešč in temačen, slayersko melodičen v slogu Reign in Blood.

V manj kot 15 minutah nam EP Bombenhagel torej servira široko paleto odličnega metala, ki poslušalca zagrabi s prvo sekundo in ga izpusti iz svojih krempljev komaj povsem na koncu. Ob taki glasbi in v kombinaciji s pomanjkanjem drugih klasikov metal scene Sodom nadvse glasno opozarjajo nase ter še po 40-ih letih delovanja delujejo kreativni kot kakšni mladci.