Pravijo, da si prvo za vedno zapomniš. Da je zaradi tega pomembno, da je enkratno in neponovljivo. No, tako kot je to pri prvem spolnem občevanju, tako je tudi z najnovejšim albumom iz hiše Slipknot. Je že res, da si bom tega za zmeraj zapomnil, a ne morem ravno trditi, da zaradi tega, ker bi bil album neponovljiv. Kar pa še zmeraj ne pomeni, da je album slab, da pomirim navdušenje vseh tistih, ki ste ob zgornjih besedah pričakovali, da z njimi napovedujem uvod v negativno mnenje.

In kakšno vezo ima prva z vsem skupaj? Plošča We Are Not Your Kind je bila moj prvi stik s tem bandom, zaradi česar sem se vzporedno s poslušanjem aktualnega albuma še hkrati seznanjal z bandovim prvencem. Na ta način bom vsaj deloma lahko zagotovil določeno mero kredibilne primerjave. In naj s to tudi začnem. Neposredna primerjava prvega in šestega albuma, med katerima je minilo 20 let, najprej in najbolj očitno izda, da se je band pomiril in upočasnil. A kot sem lahko razbral iz spletnih recenzij predhodnika .5: The Gray Chapter, to sploh ni nič novega, saj naj bi to bila posledica smrti bivšega basista Paula Graya. Osebno bi pa še dodal, da Slipknot v tej zvezi sploh niso nič posebnega, saj se pri mnogih bandih začetna (najstniška) agresija z leti nadomesti z bolj umirjenimi (zrelejšimi) melodijami, ki so pač odraz ravno tega – večje stopnje zrelosti in bolj umirjenega pogleda na svet.

Temu v prid govori kar nekaj komadov na albumu, ki se spogledujejo s počasnejšimi ritmi in spokojnejšim petjem. Tako ponujajo Slipknot z We Are Not Your Kind pesmi, ki v tem hitrostnem razponu segajo od balade, preko pinkfloydovske psihedelike do laibachovskega elektronskega eksperimentiranja. Ti komadi pa nikakor niso vrženi na en konec albuma, temveč so pomešani z ostalimi, udarnejšimi komadi, kakršne pravi fani stare šole od njih pričakujejo. Na ta način band ne ponudi enosmernih vzponov ali padcev tempa, temveč na podlagi nenehnega menjavanja hitrosti, ritmike in melodike med komadi poskrbi za napeto popotovanje, kakršno doživimo tudi znotraj posameznih komadov na podlagi nenehnega menjavanja načina petja, ki ga proizvedeta oba pevca.

We Are Not Your Kind torej resda ni nenehno pregovorno udarjanje na gobec, je pa album dovolj samosvoj, da še zmeraj odraža tisto vrsto posebnosti, s katero so Slipknot zasloveli. Konec koncev se spomnite epsko dolgega komada Scissors s prvenca, ki je že pred 20 leti poskrbel za pravo dozo eksperimentiranja, pa boste morda tudi lažje sprejeli komad ali dva na najbolj svežem celovečercu. No, poleg tega se boste morali sprijazniti pa še z zgoraj omenjeno »zrelo« melodiko, ki morda res ne bo navdušila ljubitelje trših zvokov.