Shining in Srd so se pred kakšnim mesecem dni skupaj odpravili na turnejo. To smo vam sporočili. V okviru turneje so se ustavili tudi pri nas. Natančneje v Kranju. Tudi to ste lahko izvedeli pri nas. Poleg tega smo vam pa že tudi povedali, kako je potekal dotični black metal ritual v Kranju, v katerem smo na hitro navrgli informacijo o tem, da je turneja zaradi številnih ekskluzivnosti posebna tudi zaradi tega, ker smo lahko samo tam kupili EP oziroma split, o katerem naj bi tukaj tekla beseda, s čimer izpolnjujem podano obljubo.

No, zdaj pa h glasbi, ki je s strani Shining sicer relativno redkobesedna. Pred izidoma splita je Niklas na družbenem omrežju Facebook izjavil: »Today THE SINISTER INITIATIVE blessed us with a Shining and Srd Limited Edition Split CD, released especially for the Return of the Enemy tour, and will not be repressed no matter how much you whine!«

Ob takšni napovedi se v človeku razvijejo kar določena pričakovanja. Sicer so bila ta neotipljiva, torej nisem pričakoval nič konkretnega, a vseeno neke vrste pozitivno presenečenje. Dobil/-i pa sem/smo tako rekoč ponovno izdajo EP-ja Submit to Selfdestruction. Sicer ne morem trditi, da mi komada nista všeč, a ker sta bila v preteklosti že večkrat izdana, pač neke posebnosti v tem pogledu ne vidim. Sta pa oba dobro posneta, zvok je čist. Izbor Niklasovih dveh komadov je po drugi strani povsem primeren zaradi druge polovice ploščka, saj EP Submit to Selfdestruction še izhaja iz bolj blackmetalskih časov, ko Niklas še ni bil tako velik romantik in je znal ceniti dobro zvezano zanko. Seveda namigujem na komad Sreča na vrvici iz hiše Srd, ki je dejansko edini neizdani s tega izdelka.

Srd so se odločili za izdajo surove različice tega komada, ki ob začetnem odštevanju daje vtis, da je bil posnet kar na vajah – priznam, nisem preveril pri bandu, sram me bodi! Osebno sem nad slišano primitivnostjo vedno znova navdušen, saj sem včasih prisostvoval podobnim snemanjem, zaradi česar me zvok kitar zmeraj znova popelje v tiste čase. Pa vendarle upam, da s tem opisom nisem posredoval občutka, da je posnetek za v koš. Sploh ni tako. Vsi instrumenti so dobro slišni, celo bas kitara, manjka le tisti zadnji nanos politure, s katerim dobijo bobni malo udarnejši zvok, kitare postanejo bolj ostre in jasne, medtem ko se še vokal postavi na ustrezno mesto. Še pomembneje pa je, da so Srd ustvarili všečen starošolski komad, ki s kakšnim riffom spominja na stare Darkthrone, medtem ko ostaja band s poznanim groovom zvest sam sebi. Sorodnost z drugim njihovim komadom tega splita je očitno zaznavna, medtem ko Kupa trpljenja še naprej ostaja ključni sestavni del bandovega, zaenkrat še zmeraj skromnega opusa.