Vokalni sladokusci že nestrpno pričakujejo za jesen napovedani skupni projekt vokalnih akrobatov, Symphony X frontmana Russella Allena in Masterplan »sirene« Jorna Landeja. Russell pa odmora do naslednika The Odyssey ni izkoristil le za svojevrsten projekt, ampak tudi za svoj prvi samostojni izdelek.
To je bil skoraj »do it all by yourself« album; Russell ni samo odpel, ampak tudi odigral vse instrumente razen bobnov, skomponiral vse skladbe in se preizkusil še v vlogi producenta. Pri posameznih skladbah so mu pomagali prijatelji, med drugim Romeo in Pinnella iz matičnega banda, Jens Johansson (Stratovarius), a vseeno končni rezultat presega možne okvire pričakovanega in Russella kaže v drugačni luči, kot smo ga bili vajeni. To ni album, ob katerem bi se naslajali nad power prog fantazijami Symphony X, v povezavi z njimi je zgolj super in nekoliko bolj surova vokalna predstava. Vodi nas k avtorjevim koreninam v sedemdeseta leta in takratnem ustvarjanju Deep Purple, Whitesnake, Rainbow, Aerosmith in podobnih glasbenih velikanov. Pri tem pa jih niti malo ni poskušal posnemati, ampak jih je odlično transportiral v sedanjost, dal svoj obraz in naredil izdelek kvalitetno primerljiv z najboljšimi tovrstnimi izvajalci današnjega časa, Spiritual Beggars in The Quill. Atomic Soul pokriva širok spekter hard rocka, od bluesovsko orientiranega (The Distance), izredno energičnega (Blackout), direknega rocka (Seasons Of Insanity), s polno groovea (Voodoo Hand), orientalskimi (Gaia), funky vplivi (Loosin' You), We Will Fly pa nakaže, kako bi zveneli Symphony X, če bi začeli igrati progresiven simfo rock.
Na kratko: Atomic Soul je odličen hard rock album, poln strasti, občutka in energije. Še kdaj prosim.

Matjaž