Recenzentova predspremna beseda:
Ker sem zgolj recenzent biografije »O volkovih, ki so bili ljudje« oziroma mračno najsvetlejšega bisera portugalske metal scene, torej Moonspell, si bom vzel, preden se lotim pisanja o knjigi, nekaj vrstic, da predstavim svoje srečanje z glasbenim opusom luzitanskih volkov. Kje in kdaj točno ter kako, ne vem, a zagotovo ob izidu njihove plošče Wolfheart. Prvo poslušanje – ljubezen na prvi pogled. Popolna mešanica južnoevropskega, temperamentnega, baročnega, mračnega, erotično-romantičnega gothica z black metalom. Zgodilo se je enkrat, bilo je prvič in ostalo je za vedno. Na tak način najlaže opišem svojo vez z (sploh začetnim) glasbenim opusom skupine. In čeprav število njihovih nastopov, ki sem jih videl, nosi lepo dvomestno število, in čeravno so posneli tudi kakšno mojim ušesom slabšo ploščo, še nisem bil na njihovem slabem koncertu. Od vseh pa mi je v spominu najbolj ostal njihov akustični nastop (v sodelovanju s kvartetom čelistov) v Bullhead City Circusu, torej cirkuškem šotoru leta 2012 na Wacknu, za pripravo katerega so fanom omogočili, da sestavijo setlisto in po katerem sem se zaradi vse izrečene in neizrečene popolnosti, izživete in neizživete energije vprašal, ali je mogoče sploh še doživeti kaj večjega.
 
O knjigi:
V uvodu poda svoje misli o skupini in njenem opusu (pa če se strinjate ali ne) eden pomembnejših soustvarjalcev gothica v metalu, in sicer Danny Nesnaga iz Zibke Nesnage (Cradle of Filth). Danny se kratko sprehodi skozi spomin in zgodovino sodelovanja z Moonspell. Izpostavi glasbene prvine Moonspell, ki jih najbolj ceni, ter z namenom, da bi ne povedal preveč, le na kratko po svojem videnju omeni najpomembnejše mejnike sodelovanja z luzitanskimi volkovi in prepusti besedo avtorju biografije.          
 
Slednji v nadaljevanju kot okoliščine nastanka biografije predstavi svoje glasbeno »snidenje« s skupino: svojo prvo izkušnjo z njimi, zanj najpomembnejšo koncertno izkušnjo z njimi in tudi samo zgodbo knjige, torej kako se je porodila ideja za njen nastanek. Sledi odličen zaris socialno-ekonomskega profila Brandoe, naselja v četrti Amadora na širšem območju Lizbone, ki jo je – podobno kot konec 80. in začetek 90. let Nove Jarše (v gabaritih Ljubljane) – zaznamovala metalska subkultura. Predstavi kreativnega duha, ki ga je priklicalo poslušanje metala pri mladih, in nastanek predhodnika Moonspell – Morbid God. V poglavju avtor predstavi tudi glasbeno-časovno dimenzijo aktivacije energije, ki je spočela Moonspell. Šlo je seveda za čas zgodnjih 90. let, ki je v metalu predstavljal obdobje težkih tektonskih premikov, saj naj bi po mnenju glasbenih kritikov in dela poslušalstva Metallica z »black albumom« metal predala mainstreamu, medtem ko naj bi grunge z Nirvano na čelu pokončal glam/hair metal.¹ Seveda avtor knjige pravilno ugotovi, da so taka stališča lahko zagovarjali zgolj tisti, ki so zmogli videti le vrh metalske ledene gore in niso zaznali vrenja metalskega podzemlja, ki je le nekaj let kasneje v soju gorečih cerkva v Skandinaviji sprožilo nove udarne valove metalske ustvarjalnosti. Na koncu poglavja omeni štiri skupine, ki so pomembno vplivale na to vrenje, ki je odločilno vplivalo tudi na člane Moonspell; petemu stebru posveti posebno poglavje.

Sledi sprehod skozi glasbeno delo skupine: od glasbenega poroda skupine, od dema Anno Satanae, EP-ja Under the Moonspell (že izdanega pri prepoznavni francoski založbi Adipocere Records), preko večnosti metalskega izročila zapisanih Wolfheart ter Irreligious do vseh naslednjih plošč. Vzporedno s predstavitvijo nastanka plošč avtor (tudi skozi pogovore s takratnimi člani) predstavi dogajanja v skupini, vezana tako na izkušnje s prvimi turnejami zunaj Portugalske, razpad starih prijateljstev, odhod ustanovnih članov in boj za avtorske pravice, sklenitev pogodbe z mogočno založbo Century Media Records, sodelovanje z glasbenim gurujem Waldemarjem Sorychto, snidenja, turneje in nastope z bandi, kot so Morbid Angel, Type O' Negative, Tiamat, The Gathering s karizmatično vokalistko Anneke Van Giersbergen, Rotting Christ idr. Pri sprehodu skozi čas in delovanje skupine avtor odlično pusti tudi svoj pečat v knjigi, saj izpostavi fenomen oziroma trend, o katerem razmišlja, ali se je dotaknil tudi Moonspell in koliko. Gre za trend t. i. »Depeche Modeizacije«, ki je v določenem obdobju načela nekatere (gothic) metal skupine in njihovo glasbeno ustvarjanje pehala zunaj voda metala.² Skozi predstavitev turnej člani skupine tudi predstavijo določene specifične dogodke, ki so se jim dogajali na turnejah, vendar brez »živahnosti in eksplicitnosti« opisov, kar je mogoče zaslediti npr. v odlični avtobiografiji Mötley Crüe z naslovom The Dirt. V nekem trenutku se sprehod skozi glasbo prelevi tudi v odličen prikaz tako odraščanja skupine – ne toliko v glasbenem smislu kot skozi življenjsko odraščanje njenih članov – kot tudi posledic in učinkov slednjega na njihovo glasbeno ustvarjanje samo. Sprehod po diskografiji se ustavi na mestu, ko skupina pripravlja svojo dvanajsto ploščo 1755, ki je hkrati prva, na kateri so vsa besedila v portugalskem jeziku, medtem ko se biografija konča z zaključnimi besedami (po mojem) glavnega ustvarjalnega duha in najbolj prepoznavnega člana skupine, pevca Fernanda Ribeira. Če bi biografija podala zgolj do tu predstavljeno, bi bil mnenja, da je kanonsko dolgočasna. Na srečo ni tako, saj poda tudi določena zanimiva spoznanja članov skupin v zvezi s samim »poslovnim modelom« delovanja skupine, vezane tako na promocijo kot koncertiranje, ter hkrati predstavi tudi druge projekte (glasbene in literarne), s katerimi so svojo kreativnost udejanjali in izražali člani skupine. Kakovost koncepta biografije se pokaže tudi s tem, da slednja posebno zahvalno poglavje posveti roadijem, tehničnim mojstrom in vsemu podpornemu osebju, zadolženemu za brezhibno delovanje in nastope skupine.
 
Zaključek:
Moonspell so torej tu, z nami, za nas kot pomembno izročilo metalskega ustvarjanja prihodnjim rodovom metalk in metalcev. So še en dokaz, kaj vse lahko dosežejo vztrajnost, razgledanost in metalska ustvarjalnost. Naj še dolgo med nami žive in naša ušesa s svojim ustvarjanjem razveseljujejo volkovi iz Luzitanije. In za konec zakrknjen komentar recenzenta: ne glede na to, kako v knjigi člani skupine predstavljajo kakovosti in kvalitete vsake naslednje plošče, menim, da se še presneto dobro zavedajo, da nas, njihove die-hard fane, najbolj dvignejo njihove stare mojstrovine s plošč Wolfheart in/ali Irreligious. He, he, razvoj ni nujno vedno najboljša stvar!


1 »Ha, ha, malo morgen! Kdo je na koncu končal (žal) s kroglami v glavi, vemo, kot tudi vemo, da je glam/hair scena še vedno živa, medtem ko je razen spomina nanj (na kakem deževnem pokopališču v Seattlu) od grungea dandanes ostalo bore malo!«
2 Najboljši tak primer predstavlja album Host očakov gothic metala, Paradise Lost.