Metal On The Hill: Arch Enemy / Satyricon / Lacuna Coil / Moonspell

Ko je večji del evropske metalske populacije že stal sredi festivalskega dogajanja na Češkem, kjer se je ravno začel zadnji dan programa festivala Brutal Assault, se je naša mala in nadvse pregledna karavana metal navdušencev odpravila proti avstrijskemu Gradcu. V osrčju mesta, na osrednji, zeleno-skalnati vzpetini z znamenitim mestnim gradom se je namreč odvijal drugi dan majhnega festivala Metal On The Hill:
12. 8. – Dom im Berg:
19:00 – 19:20 Rest In Fear
19:30 – 20:00 Tuxedoo
20:15 – 20:55 Drescher
21:10 – 21:50 Jinjer
22:15 – 23:45 DevilDriver

13. 8. – Kasemattenbühne:
14:30 – 14:50 Darkfall
15:10 – 15:30 And Then She Came
15:50 – 16:20 Mantar
16:50 – 17:35 Moonspell
18:05 – 18:50 Lacuna Coil
19:20 – 20:20 Satyricon
20:50 - 22:30 Arch Enemy

Tokrat se sploh ne bom trudil z opisovanjem tega, kako enkraten je bil prireditveni prostor, temveč se bom raje držal pregovora, ki pravi, da ena slika pove več kot tisoč besed. Zato ste vabljeni k ogledu različnih galerij na organizatorjevi Facebook strani in seveda Paranoidove uradne galerije z dogodka.
Zaradi razprodanega petka smo v nam bližnji Gradec potovali komaj v soboto. Za razliko od večine graških koncertov, kjer je na vsakem drugem koraku možno slišati slovensko besedo, smo bili predstavniki naše male podalpske deželice tokrat bolj redki, v glavnem se je govorilo »avstrijsko«. Razloga za to vidim dva. Prvi bi bil že omenjeni festival Brutal Assault, kjer so glavni akterji graškega festivala en dan prej predstavili enak nastop, drugi pa rahlo zasoljena vstopnina. Vsakdo pač ni pripravljen odšteti približno 70 EUR za to, da si bo že n-tič ogledal kateri koli band, ki na samostojni turneji ne dosega niti pol toliko vrednih vstopnic. A tale mali festival se je vsaj pri meni v spomin vtisnil kot nekaj posebnega, zaradi česar mi sploh ni žal obiska.
Po nekoliko težavnem iskanju parkirišča v strogem centru prestolnice avstrijske Štajerske in rahlo mučnem vzponu na »Hrib«, kamor nas je večina, ki se nismo odločili za uporabo dvigala, prisopihala preznojena in pordela, sem si prvič v življenju ogledal portugalske Moonspell. Vzdušje na prizorišču je bilo kljub zgodnji uri in močnemu soncu na hrbtu na višku, a vendarle še ne tako zelo nabito, da človek ne bi uspel brez večjih težav priti v prve vrste. Moonspell, ki so lani izdali svoj enajsti studijski album Extinct v že skorajda 25 letih delovanja, niso preveč poudarjali tega, temveč so se po začetnih novejših komadih obrnili proti samim začetkom svojega delovanja in tako s prvih dveh albumov Wolfheart in Irreligious ponudili vsega skupaj kar pet komadov. To je predstavljalo več kot polovico tričetrturnega repertoarja in je bilo po godu predvsem redkolasim in sivim oziroma počasnejšim in močnejšim osebkom med publiko, ki so bili z dotičnimi komadi v trenutku pomlajeni za dvajset let. Vsaj miselno in navidezno. A šalo na stran, Alma Mater in Full Moon Madness je publika odpela delno skupaj z bandom, kar je ustvarilo res prijetno vzdušje.
Drugačno vzdušje je vladalo med nastopom gotičarjev Lacuna Coil. Italijani so se namreč odločili za promocijo najbolj svežega dela lastne diskografije, kar je v živo pomenilo poudarek na letos izdanem Delirium in dve leti nazaj izdanem Broken Crown Halo. Osebno me tovrstna mešanica metala niti malo ne zanima, a ker gre za dokaj komercialno usmerjen slog metala (beri: alternativni rock, ki naj bi ga band igral, ne pomeni nič drugega kot moderno mešanico nu metala in groova, začinjeno z gotično obarvanim ženskim vokalom), je povsem jasno, da je pri občinstvu naletel na pozitiven odziv. Kot že od nekdaj se pri Lacuna Coil na vokalu menjavata Cristina in Andrea, moje oči in pozornost pa so seveda bili usmerjeni v Cristino. Vsaj pogled na oder mi ni bil mučen, če si glasbeno s temi Italijani nisem znal pomagati. Upal sem sicer na priredbo Enjoy the Silence od Depeche Mode, a ta je bila očitno rezervirana za nastope, kjer je imela peterica na voljo daljšo minutažo.
No, potem pa je na grajskem stolpu odbila ura sedem zvečer in čas je napočil za Satyricon in album Nemesis Divina. Ko je Satyr pripovedoval, da je ta album spremenil marsikaj tako za band, saj so z njim začeli postajati širše prepoznavni, kot tudi za veliko poslušalcev, ki so s tem albumom začeli spoznavati black metal, se ne bi mogel počutiti bolj domače in razumljenega. Nemesis Divina je dejansko eden od albumov, ki me je med prvimi seznanil z meni danes najljubšim metal žanrom, posledično pa se mi je band tudi usedel na prav posebno mesto v srcu. Malenkost spremenjen vrstni red odigranih komadov je izpostavil dva komada, ki na albumu za zimzelenim Mother North nikoli ne prideta do tistega pravega izraza, zaradi česar sem vesel, da sta bila Immortality Passion in Nemesis Divina v živo na ta način poudarjena. Ko sem prispel domov, sem si najprej zavrtel ta dva komada, medtem ko moram povedati, da je predstavitev celotnega albuma minila enostavno prehitro. Naj to zveni še ne vem kako zlajnano in prežvečeno, toda je res, razlog pa je menda tudi vsem razumljiv. A poznavanje celotnega albuma na pamet, ki se v domačem predvajalniku vrti že dvajset let, je po drugi strani poskrbelo za manjše zmrdovanje nad začetnim zvokom, saj so bili Frostovi bobni ogabno slabo ozvočeni. S svojim svetlobno hitrim lomastenjem je povsem preglasil kitaro in celo zvenel tako, kot da bi udarjal po loncih. K sreči se je zvok izboljšal (a še zdaleč ni bil perfekten ali podoben tistemu na zgoščenki), tako da smo se poslušalci hitro prepustili vrhuncu srednjeveške motiviranih melodij in slike v ozadju ter nekaterim krajšim nagovorom Satyrja, ki se mu pozna, da bi rad postal še večji zvezdnik. Osebno s tem nimam težav, saj menim, da glasbeno dela vse prav, medtem ko je med nastopom postalo jasno, da so stari Satyricon pri večini poslušalstva mrtvi in zakopani ter da obstaja glavni interes za novejše viže. Black Crow on a Tombstone, Fuel for Hatred in K.I.N.G. so zelo dobri komadi, dejansko sem se veselil, da bom spet slišal Fuel for Hatred, a v primerjavi s fenomenalnimi komadi z albuma Nemesis Divina pač to ni več to. Satyricon so se dokončno spremenili in z velikim dvomom gledam tri leta v prihodnost, ko bo plošček Rebel Extravaganza star dvajset let, kajti menim, da takrat ne bomo doživeli podobnega koncerta. A daj Satyr, prosim, dokaži mi, da se motim; ne bom imel nič proti.
Kasneje so kot headlinerji večera nastopili še Arch Enemy in poslušalci so počasi začeli zapuščati prizorišče, zaradi česar v zadnjih vrstah ni bilo več takšne gneče.
Setlista Arch Enemy: Yesterday Is Dead and Gone, Burning Angel, War Eternal, Ravenous, Stolen Life, My Apocalypse, You Will Know My Name, Bloodstained Cross, Under Black Flags We March, As the Pages Burn, Dead Eyes See No Future, Avalanche, No Gods, No Masters, Dead Bury Their Dead, We Will Rise, Blood on Your Hands, Snow Bound, Nemesis, Fields of Desolation.