Simfonični industrial metal projekt Neurotech je bil pred kratkim obujen od mrtvih. Leta 2017 se je Wulf poslovil od ustvarjanja z Neurotech, da bi se posvetil svojima drugima nemetalskima projektoma, in sicer NeuroAxis (ambient/downtempo) in NeuroWulf (trance/futurepop). Leto 2020 pa je očitno tudi iz tega ozira tako zelo posebno, da se je v Wulfu prebudila želja, da ustvari ponovno nekaj glasbe za metalce. Vendar ne za tiste tradicionaliste, temveč za ljubitelje modernejših in spevnejših ritmov.

A ker je treba dandanašnji album ustrezno napovedati, je Wulf najprej opozoril na obujene Neurotech z nečim starim – in to je pet demo komadov, ki so nastali v različnih obdobjih bandovega ustvarjanja. Že naslov pove, za katero obdobje gre, dobro pa si je ogledati še albume, ki so nastali v tem času: Antagonist (2011), The Decipher Volumes (2013), Infra Versus Ultra (2014), Stigma (2015), Evasive (2015) in In Remission (2016). Število albumov sploh ni malo, in ker so si ti med seboj dokaj različni, je razumljivo, da se razlikujejo tudi komadi recenzirane kompilacije. Osebno me najbolj nagovarjajo tisti, kjer se največ »žaga« in »štanca«, zato najraje poslušam prvi del te izdaje, in sicer komada Hope is Better than a Memory (2013 Demo) in Trust to Display (2016 Demo), kjer znajo kitare zveneti ostro industrijsko (čeprav tega ni veliko). V glavnem dominirajo lepe in romantične na eni ter 80s pop melodije na drugi strani, medtem ko pa je komad Ectogenesis (2015 Demo) povsem preveč tudi za moje nemetalsko srce. Dotični komad je enostavno preveč v slogu techno dance popa, zaradi česar sem vedno znova vesel, ko mine, da pridem z industrijsko melodičnim Coda (2011 Demo) še zadnjič na svoj račun.

Tole izdajo torej dojemam povsem v duhu naslova prve pesmi Hope is Better than a Memory. Močno namreč upam, da bo nov pravoverni album iz hiše Neurotech čim prej narejen in da se bo dotaknil glasbe in slave starih industrial metal albumov.