Moonspell, portugalski volkovi s Fernandom Ribeirom na čelu, so že vse od začetkov leta 1992 eni izmed vodilnih goth metal bandov tako v domači Portugalski kot v širšem pogledu. Konec februarja so izdali svoj dvanajsti studijski album Hermitage, za katerega Ribeiro pravi, da predstavlja prehod zasedbe v zadnjo ero njihove kariere, iz jeseni – v zimo. Če se spomnimo na predhodnika Extinct in 1755, je predvsem slednji hitrejši, konceptualen, v celoti odpet v portugalščini in nekako posvečen njim bolj ali manj domači Lizboni. Zato je pri mnogih Hermitage pustil rahlo grenak priokus, pri nekaterih razvil nekakšen love/hate odnos, kar veliko poslušalcev – predvsem tisti manj redni in bolj »površni« pa menijo, da so volkovi odrasli.

Če bi lahko plošček strnila v en stavek, bi se slišalo nekako takole: »Gothic metal s pridihom Pink Floyd.« No, pa zraven dodaš še Opeth, Paradise Lost ali Candlemass, pa smo tu nekje. Kar se tiče časovnice, šteje album nekaj minut manj kot polno uro, posebne izdaje ploščka oz. vinilki pa ponujajo še dva dodatna komada. Na omejeni izdaji CD-ja vas bo čakala priredba komada Darkness in Paradise (Candlemass), na vinilu pa avtorski The Great Leap Forward. Komadi na albumu so precej dolgi, atmosferični, počasni, manj je riffov, več melodije, več spevnega vokala in izjemno več kitarskih solaž, v katerih slišim prej omenjene Floyde. Plošček odpre The Greater Good, ki napove točno to. Atmosferično misteriozne kitare, zasanjanost in gothic/doom v popolnosti. Fernando tokrat skoraj pripoveduje besedilo, komad pa se na vrhuncu zopet vrne v simfonično plavanje. Pomembna informacija je tudi ta, da gre za prvi izdelek z novim bobnarjem Hugom Ribeirom (ki s Fernandom ni v nobeni sorodstveni vezi). Komaj na koncu komada slišimo zelo značilni trpeči growl, ki je bil v preteklih izdajah nepogrešljiv v vseh pesmih. Common Prayers je morda za malenkost hitrejši, a vokalno se drži precej enakega, a zelo odličnega clean vokala. Na momente res spomne na Opeth ali Vulture Industries oz. bolje rečeno na vokal Nilsena. Ko se vse skupaj združi z growlom in visokotonskimi klaviaturami, dobimo en izjemno nasičen konec. All or Nothing. Skoraj najdaljši komad, a vsekakor po mojem mnenju najboljši. Stvaritev, ki jo je treba poslušati z zaprtimi očmi. Pink Floyd z gothic posipom. Strastno. Atmosferično. Sanjavo. Sanjsko. Progresivno. Prisluhnite in si ustvarite svoje mnenje, tokrat vam ne bom polagala dodatnih besed v usta oz. ušesa.


Naslovni Hermitage ponovno postreže z »metal stranjo« zvrsti, a se ne oddalji od niti, ki so jo volkovi začeli peljati s prvo skladbo. Morda dodatna zanimivost ploščka je ta, da se vokal večkrat sliši, kot da je nekje v ozadju, v nekem zadušenem odmevu, a to je vse drugo kot pa moteči dejavnik. Ker se Moonspell niso odmikali od ustaljenega, bom omenila še instrumentalni Solitarian, ki so ga nekateri označili kot »nepotreben« dodatek. Meni je z izjemno kitarsko solažo vse prej kot to. Ponovno, čista kopija Pink Floyd zvoka, ki potrebuje poseben trenutek za poslušanje. Za konec naj omenim še najdaljšo pesnitev ploščka, Without Rule. Z misterioznim začetkom fantje pričnejo skoraj osem minut dolgo težko, temačno, simfonično skladbo, ki sledi začrtanim smernicam. Vsekakor pa je izjemno zanimivo slišati Moonspell v takšni izvedbi. Kot so mnogi rekli, so očitno odrasli, morda je razlog tudi to, da se bliža njihova 30. obletnica. Kakor koli, album je treba večkrat poslušati, da ga v celoti spoznate. Na določene momente boste imeli občutek dolgovezenja in ponavljanja, saj tukaj res ne gre za nič drugega kot pa temačno atmosferično zasanjanost.