Tokrat njihov deveti studijski album in prvi za založbo Metal Is Records. Ko sem se ob poslušanju njihove prejšnje plošče ustrašil, da bodo čisto pozabili na svojo tradicijo, je The World Needs A Hero prav lep dokaz nasprotnega.
The World Needs A Hero je mešanica njihovih albumov od Countdown To Extinction naprej, veliko bolj orientirana v preteklost kot Risk ter morda malenkost premalo, da bi se nad njo navdušili poslušalci njihovih plošč iz osemdesetih. Kakorkoli pa, Megadeth so ostali Megadeth: tudi na pričujoči plošči dobite jezno sovražen Mustainov vokal, poudarjeno basiranje, grmeče počasno bobnanje in ostre riffe, ki se prepletajo z jasnimi solažami. In če ste mislili, da je Marty Friedman za Megadeth nenadomestljiv, vam na tej plošči Al Pitrelli pove, da temu ni tako.
Seveda je na plošči nekaj megadethovsko odličnih komadov, ki vam bodo všeč tako ob prvem kot tudi stotem poslušanju, niso pa seveda mogli mimo tistih težkih, ki se nikakor nočejo razviti (spominjajo me na pokvarjene gobe, ki ti obležijo v želodcu). Ja, proti koncu postaja plošča dolgočasna. Kot zanimivosti: kar v dveh komadih imate distorzirano govorjenje po telefonu, Return To Hangar je pofriziran Hangar 18, ki jasno da ne prekaša originala, na komadu When slišite riff iz Am I Evil, Promises pa je lahkotna balada z violino.
Pod črto lahko napišem, da je The World Needs A Hero vredna, da na njej piše Megadeth in tudi tega, da je v vaši zbirki.

Matija