Potem ko sta po Wacknu 2001 “odletela” iz Helloween, sta se Roland Grapow in Uli Kusch odločila nadaljevati kariero z novim bandom. Dobila sta enega najboljših evropskih pevcev, Norvežana Jorna Landeja (Beyond Twilight, Jorn, ex- Ark), Iron Savior basista Jana S. Eckerta in klaviaturista Axela Mackenrotta. Že sama imena so v metalskih krogih pred izidom albuma poskrbela, da se je veliko govorilo o njem. Imena včasih vseeno ne pomenijo veliko, a Masterplan so nedvomno posneli album, o katerem se bo govorilo še dolgo, dolgo...
Naj bo melodični, power, hard, progresivni metal, to tu sploh ni pomembno. Album je zelo raznovrsten, na njem je enajst vrhunskih kompozicij, ki ti enostavno ne pustijo, da bi album vzel ven iz CD playerja. S Helloween album nima dosti skupnega, razen občasno zelo temačne atmosfere, ki je bila prisotna na The Dark Ride, in pesmi Heroes, ki jo Jorn odpoje v duetu z Michaelom Kiskejem in spominja še na čase, ko Grapow in Kusch nista bila “pumpkina”. Grapow je pokazal, kako izreden pisec pesmi je in da je njegovo kitarsko znanje dosti širše (originalne solaže, moderni, tudi progresivno obarvani riffi itd.) od tistega, kar je pokazal v prejšnjem bandu. Posebno karizmo s svojim zelo raznovrstnim petjem daje vokalist Jorn, Uli pa se je z močnim, preciznim bobnanjem izkazal za pravi motor ekipe.
Spirit Never Die s spremembami tempa je pravi uvod v album, ki se nadaljuje z dvema skladbami, ki gresta zelo hitro v uho: Enlighteen Me in Kind Hearted Light. Sledita mogočni, vrhunski Crystal Night in Soulburn ter že omenjeni helloweensko obarvani Heroes. Po epsko obarvani polbaladi Into The Light pa se koncu albuma približujemo z dvema zelo temačnima, skoraj doomskima Crawling From Hell ter Bleeding Eyes. Konec pa z baladno obarvano When Love Comes Close zopet postane “svetlejši”.
Leto se je šele dobro začelo, a že sedaj lahko rečem, da bo ta album eden izmed vrhuncev letošnjega leta. Ne bi bilo slabo, če bi tudi Helloween uspelo kaj takega, vendar jih čaka zelo zahtevna naloga.

Matjaž