Ponovna izdaja prvenca znamenitih nemških metalcoreovcev (druga plošča je izšla lani), nam ponuja vpogled v začetke širjenja »smrtonosne kuge sovraštva«.
Ker gre za nemški metalcore, pričakujte izredno angažirana besedila, veliko več mosherskih delov z nepričakovanimi »breakdowni«, veliko več mračnega vzdušja... tako kot Caliban, Jane, Crisis Never Ends itd. Heavy kitare se poslužujejo predvsem »tripple-pick« napadov, storjenih z zadnjima dvema strunama, nato pa se malce zapletejo v death/black nizkotonsko melodiko in takšne like, ki so značilni predvsem za Bolt Thrower ali pa Grave. Bobni so temu primerno usmerjeni v počasen in srednji tempo, s poudarjenim izživljanjem nad crashi, čeprav so prisotni tudi občasni blasti. Vokal je predvsem značilen za novodobni death thrash v stilu Darkest Hour, Omnium Gatherum itd. ter meša tako razumljivo kruljenje kot clean vokale (vendar ne tako »lepe« kot recimo pri Caliban ali Fear Factory), v ozadju pa še v hardcoreovski maniri skupni kriki (sigurno nekakšna »Maroon Apocalypse Crew for backing vocals«). Besedila so razumljiva tudi brez bookleta in opevajo vse slabosti današnjih časov, opozarjajo na bližajoči se zasluženi konec in so vse prej kot optimistična. Same pesmi so dobro strukturirane, jasne in neverjetno hitro lezejo v kri. Vendar verjamem, da ob precej zasičeni sceni Maroon ne bodo pretirano izstopali, ampak o pravilnosti te sodbe bo odločil čas...

Ivan