Mercenary so bili na Everblack albumu še čisto povprečen band, ki se je lovil in iskal svojo identiteto z mešanjem različnih metal stilov, v dveh letih pa so naredili ogromen napredek, ki jih je popeljal med najbolj vroče bande tega trenutka.vGlasbeno jih še vedno ni lahko opredeliti, naj bo progresiva, heavy, power, melodični death, moderen thrash, Danci si ne postavljajo nikakršnih omejitev. A sedaj s tako lahkoto »krmarijo« med temi stili, kot da bi iz vsakega pobrali najbolje in to na prefinjen način združili. Začetek World Hate Center je švedsko melodeath/thrasherski »Darkane meets Soilwork« z odlično heavy solažo proti koncu. Naslovna skladba je že prava himna, z odličnim ravnovesjem med agresivnostjo, brutalnostjo, pompoznostjo, melanholijo in fantastičnimi melodijami, vse ovito v zelo moderen zvok, kar je smernica tudi za nadaljevanje albuma. Ob poslušanju pesmi se porajajo imena kot Nevermore (udarnost, riffi), Evergrey (melanholija, strukture skladb), Soilwork (agresivnost, klaviaturska podlaga), Devin Townsend (atmosfera), vendar so Mercenary ob tem dali glasbi svojo noto ki kaže na to, da so našli svojo pot med omenjenimi bandi. Veliko zaslug za to ima tudi vokalist Mikael Sandanger, ki poseduje izjemno sposobnost spreminjanja vokala, od mogočnega, hipnotičnega, emocionalnega, do »umazano« surovega. Kljub dolžini pesmi (večina med petimi in osmimi minutami) jim je prav z mešanjem elementov različnih stilov uspelo ohraniti svežino in neprekinjeno pestro dogajanje. Z izjemo super balade Times Without Changes tudi bolj melanholične oziroma emocionalne skladbe premorejo pravo mero agresivnosti in obratno.
11 Dreams ni le daleč najboljši Mercenary album, ampak neskromno rečeno, kot presenečenje leta 2004 tudi eden izmed kandidatov za album leta.

Matjaž