Avstrija je bila vedno poznana po ekstremnejših bandih, v zadnjem času se prebuja thrash scena, heavymetalski bandi pa se nekako ne prebijejo iz ozadja, čeprav je nekaj kar zanimivih. Eden izmed teh je Maniac Saint, ki je lahko šolski primer, zakaj imajo heavy bandi pri preboju večje težave kot bandi drugih zvrsti.
Prvič, Maniac Saint so izdali album, ki je daleč stran od vseh trendovskih zadev in brez kakršnega koli klišejskega heavy/power prijema, ki bi poslušalca te zvrsti (hitro) pritegnil. Na prvencu bi Avstrijce težko povezali s katerim koli vsaj malo bolj znanim bandom. Kakšna pasaža ali vokalna linija povleče na Metallico iz devetdesetih ali Trivium, vse ostalo je nekaj svojega. Maniac Saint gradijo svoje pesmi v glavnem na ritmu srednjega tempa, na udarnih riffih in spevnih vokalih. Kompozicije so med seboj dovolj raznolike, imajo malo sledi progresive, Avstrijci radi tudi poeksperimentirajo (tudi z drum loopi) in spustijo kakšno lepo izpeljano solažo. Album je zanimiv, potrebno pa je kakšno poslušanje več, da se ga navadiš, prav nekih posebnih občutkov pa vseeno ne vzbuja. Skladbam na vseh področjih še nekaj manjka, naj si gre za premalo prodoren zvok, premalo atraktivne kompozicije (mogoče bi se morali odločiti, ali se preusmeriti bolj proti progu, ali bolj stopiti na gas in “vžgati”) in prešibak in ne ravno prepričljiv vokal. Band se je lotil tudi dveh priredb, kjer pa je Anybody Seen My Baby od Rolling Stones izpadla bolje kot Rage klasika Higher Than The Sky.
Za tiste, ki v heavy metalu iščejo nekaj drugačnega.

Matjaž