Lay Down Rotten je nemška death metal zasedba, ki je z delovanjem pričela leta 1999 in je do sedaj izdala sedem dolgometražnih studijskih izdelkov ter dva demota. Sama sem za band slišala šele predlani, ko so izdali svoj predzadnji album z naslovom Mask of Malice in me je ta zaradi svojega statusa »ničposebnosti« pritegnil k poslušanju še predhodnih izdelkov banda. Ta »ničposebnost« nima opravka s kakšnimi negativnimi elementi, pomeni le, da glasbe skupine Lay Down Rotten ne odlikujejo nobeni presežki deathmetalsko značilnih hitrih ritmov, brutalnih vokalov, udarnih in hitrih riffov ali kakšnih drugih inovativnosti, ampak v njej izstopa predvsem zmernost vsega zgoraj naštetega, ki je dandanes v metalu že redko prisotna. Glasbo kot tako je mogoče definirati kot zmes elementov old school in modernejše zvenečega death metala, kjer se ponekod pojavijo tudi thrash elementi. Najočitnejša značilnost, ki jo Lay Down Rotten prenašajo iz albuma v album, so spevni in precej razvlečeni melodični riffi, ki hitro padejo v uho, ter dokaj razgibano (morda bi bila oznaka raztreseno primernejša, vendar ima razgibano pozitivnejšo konotacijo) bobnanje.
Z najnovejšim albumom, naslovljenim Deathspell Catharsis, ne odstopajo od prej omenjenih značilnosti. Posamični komadi so malenkost daljši, kjer uvodni, Cassandras Haunting Final, vodi s svojo več kakor 7-minutno dolžino in se proti koncu že precej vleče. Lažje bi ga bilo poslušati, če bi mu odvzeli kaki dve minuti, sicer pa je konec koncev band tisti, ki odloča o dolžini svojih komadov. Ob tem pa je naslednji in zadnji moteči element v albumu, ki ga je treba izpostaviti, nekakšen ambientalni vložek, ki skuša hinavsko prodreti v ospredje drugega (Deathspell Catharsis) in zadnjega (Blasphepous Rituals for the Perverted Flesh) komada in ob tem zveni kakor zadušeno škripanje zarjavelih zavor. Tukaj se moje negativne kritike zaključijo in lahko pričnem s hvaljenjem banda predvsem zaradi angažiranosti pri njegovem rednem glasbenem ustvarjanju. Glede na to, da Lay Down Rotten spadajo v metalsko underground sceno, vseeno v povprečju izdajajo plato vsaki dve leti in pri tem nikoli ne zvenijo monotono. Menim, da bi si band zaslužil večjo prepoznavnost, ob tem pa mi pade na pamet dejstvo, da bi se s tem lahko zrušilo ravnovesje, ki ga drži že toliko let in zvok njihove glasbe ne bi bil več isti.
Če so vam Lay Down Rotten tuji, vam predlagam, da jih spoznate prav z njihovim zadnjim albumom, saj odraža nekakšno zrelo bistvo banda. Nato priporočam še poslušanje ostalih izdelkov, kjer ni pomembno zaporedje. Vsak album, ki ga boste poslušali, bo zvenel kakor nadaljevanje prejšnjega in tako naprej. Poznavalci banda pa bodo albuma Deathspell Catharsis veseli, saj jih ne bo uspel razočarati.