Čikaška tričlanska zasedba Lair Of The Minotaur naj bi po definiciji igrala nekakšno mešanico thrasha, dooma in sludgea. Čeprav nisem ravno poznavalec zadnje od omenjenih podzvrsti, naj bi bile njeno bistvo nizko uglašene kitare z obilico distorzije ter počasnim, težkim in rušilnim tempom. Nekaj teh prvin je v bandovi glasbi vsekakor zaznati, a za razliko od zmesi omenjenih prvin gre pri tej glasbi bolj za zmešnjavo teh vplivov, če smo pošteni.
Lair Of The Minotaur že celo desetletje preigravajo in se poigravajo z vsemi metalskimi stereotipi in klišeji, ki jih je mogoče zbrati v štirih albumih in dveh krajših izdajah. Grozljiva mitološka pošast v imenu skupine ter brutalni in nasilni naslovi albumov, kot so Carnage, The Ultimate Destroyer, War Metal Battle Master in Evil Power, kar dehtijo od testosterona, neizmerne inovativnosti ter nenadkriljivega mačizma. Morda je vse skupaj v resnici mišljeno ironično, kot neke vrste samoparodija, a meni osebno se zdi tak tip humorja dolgočasen in zastarel. Če pa se skupina dejansko jemlje resno, je še toliko slabše. Temu trendu sledi tudi pričujoča kratka izdaja Godslayer z dvema skladbama – naslovni komad ter pretenciozno imenovani The Black Heart Of Stygian Drakonas.
Na žalost je glasba na tem EP-ju na podobno primitivni ravni kot sama tematika, in to ne v pozitivnem smislu. Kitarski riffi so simplistični oziroma že kar amaterski ter boleče ponavljajoči se skozi skladbe. Vokali naj bi bili dinamični, saj prehajajo od thrasherskih krikov do deathmetalskega grmenja, a so popolnoma neuglašeni ter naključni, za povrh pa zvenijo še utrujeno in prisiljeno. O bobnarskih ritmih tudi nima smisla izgubljati besede, saj so na nivoju čisto osnovnega tolčenja. Vse skupaj je okrepljeno in podkrepljeno z že omenjeno obilico distorzije ter garažnim zvokom, kar naj bi zadevo naredilo tršo in bolj grobo, a ne more prikriti slabih inštrumentalnih sposobnosti skupine ter še slabše zgradbe skladb, ki so tako generične, da že kar smrdi. Prehodi med riffi, verzi in refrenom ter menjave tempa so odsekani in nenaravni, višek pa je zaključek drugega komada, ki te lopne še s kvazi morbidno atmosferično elektroniko, ki bi bila še najbolj primerna za soundtrack arkadnih računalniških iger iz 90-ih let.
Dobra stran opisane izdaje pa je na srečo njena kratkost. Česa drugega pozitivnega na njej res ne najdem. Plošček deluje kot rezultat skupine kolegov, ki si po jezeru popitega piva rečejo: »Urgh, dejmo nekej divjega zašpilat!« ter to na žalost potem tudi posnamejo in izdajo.