Ygg Huur je že peti dolgometražni izdelek ameriških eksperimentalnih black metalcev Krallice, kljub temu da je band svoj prvenec izdal šele pred sedmimi leti. Na slednjem in treh studijskih ploščkih, ki so sledili, so Krallice prikazali zanimiv in razmeroma svež pristop k black metalu, ki je kljub eklektičnemu eksperimentiranju z zvokom glasbo banda ohranjal na še vedno zelo poslušljivi ravni tudi za tiste, ki jim pretirane inovacije niso najbolj pri srcu. Kljub nesporni kakovosti, ki so jo Krallice prikazali tako kot instrumentalisti kot tudi skladatelji, menim, da na nobenem od ploščkov niso uresničili maksimalnega potenciala in da je najboljše še sledilo. Tako sem se ploščka Ygg Huur lotil s precejšnjimi pričakovanji, ki pa so bila žal hitro zatrta že po nekaj minutah poslušanja. Ygg Huur namreč preprosto ne prinaša nič, česar Krallice ne bi pokazali že v preteklosti, in prej zveni kot nekakšen »tribute to Krallice«, ki se na vse pretege trudi zveneti kot oni, vendar to uspe le sem ter tja. Kljub svoji kratkosti (traja dobrih 30 minut) album ne prinese nobenega zanimivejšega trenutka in je za svojo dolžino že kar presenetljivo dolgočasen. Komadi trpijo za sindromom »brezdušnega tehnicizma«, kjer je bistvena sama navidezna kompleksnost izvedbe, mazohistični larpurlartizem brez prave vsebine. Domišljam si, da bi nekaj podobnega skupaj spravili visoko razviti roboti, ki bi jim prej dali večkrat v poslušanje preostale ploščke zasedbe in jim nato zastavili nalogo, da čim hitreje posnamejo nekaj podobnega. V izdaji albuma res ne najdem nobenega smisla kot tega, da zapolnjuje neki prostor in čas v diskografiji banda. Glede na to, da je bil plošček izdan v samozaložbi, Krallice verjetno ni nihče priganjal, da izdajo nekaj brez trohice navdiha. Kot vselej so bila verjetno tudi moja visoka pričakovanja en od razlogov, da so te vrstice ostrejše, kot si mogoče album res zasluži, in da delam Krallice manjšo krivico, saj plošček vendarle ni katastrofalen, temveč se zgolj izgubi v najbolj pustem povprečju neštetih drugih izdaj. Ygg Huur je tako primeren zgolj za najbolj goreče die-hard fane zasedbe in kakšnega priložnostnega »alternativca«, ki sicer black metala ne mara, vendar mu je tovrsten eklekticizem v glasbi »blizu«, kljub temu da je v resnici (vsaj v tem primeru) popolnoma prazen.