Izid je bil sprva preložen za dva meseca in sedaj je tu, najbolj pričakovan album heavy metala v zadnjih letih, Angel Of Retribution – povratek Roba Halforda k velikanom Judas Priest. Čeprav je v pričakovanjih fanov zaradi dogajanja v zadnjem desetletju bila neka negotovost o končnem rezultatu, je bilo nekako vseeno za pričakovati, da se bodo Judas Priest z Robom vrnili k svojemu klasičnemu zvoku in se ne bodo več šli nekih modernih eksperimentov.
In tako tudi je, Judas Priest so z Angel Of Retribution vsekakor uspeli narediti tisto, kar niso od Painkiller dalje, posneti heavy metal klasiko, vredno njihovega imena in dati s tem nagrado zvestim fanom za dolgo »studijsko trpljenje«. To nazorno pokažejo s fantastičnim uvodom v album, Judas Rising, kjer dosežejo podoben učinek, kot ga je Halford pred leti z istoimensko naslovno skladbo Resurrection pri povratku na metal sceno. Pri Angel Of Retribution je dobro to, da to ni nov Painkiller, ampak tako kot vedno do sedaj pri Priestih, čisto svoj album. Nekaj elementov s Painkillerja so predvsem pri nažigajočih himnah Hellraider in Demonizer vseeno uporabili, pri Demonizer so dodali nekaj modernejših kitar, v glavnem pa so se vrnili k pisanju skladb v stilu zgodnjih osemdesetih. Takrat so navduševali tudi z enostavnimi, a izredno efektivnimi skladbami srednjega tempa in nekaj podobnega tu storijo pri Revolution, Worth Fighting For in Wheels Of Fire. Po dolgem času so se spomnili na balado in čutno odigrana »old-school« Angel jim je uspela zelo dobro. Zanimivo je tudi odkrivanje novih področij z epskim dvanajstminutnim izletom Lochness, ne sodi pa med vrhunce albuma.
Ne delajo revolucije, niso posneli svojega najboljšega albuma, ampak legende so spet tam, kjer so bile, kjer jim je mesto in počnejo tisto, kar najbolje znajo, igrajo čistokrvni heavy metal znamke Judas Priest.

Matjaž