19. 8. 2008
Judas Priest - Nostradamus
Sony, 2008
Judas Priest so z briljantnimi albumi Sad Wings Of Destiny, British Steel, Screaming For Vengeance, Turbo in Painkiller bolj od katerega koli drugega banda definirali heavy metal, tako glasbeno kot vizualno. Zdi se, da so tudi s svojim najnovejšim studijskim albumom želeli postaviti nov mejnik.
Nostradamus je njihov prvi konceptualni album sploh. Ampak če ste pričakovali album v slogu Operation: Mindcrime, ste usekali mimo. Pri Nostradamus gre namreč prej za rock opero, z enim samim pevcem sicer, a kljub vsemu. Kar takoj naj povem, da je z izvedbenega vidika Nostradamus brezhiben, kot smo pri Judas Priest že vajeni. Še zlasti prijetno preseneča odlično oddelan vokal ne več najmlajšega Halforda. Aranžmaji so odlični, produkcija tudi, še posebej presenečajo bogate orkestracije in obilo uporabe sintetizatorjev, a ne v slogu, kot se ga spomnimo z albuma Turbo. Gre za bolj klasičen, orkestralni pristop, ki močno obogati zvok.
Kakovost samih komadov pa žal ni na isti ravni kot izvedba. Več kot 100 minut glasbe namreč ne ponuja nič pretresljivega. Na prvem CDju še najdemo nekaj nadpovprečnih komadov (Prophecy, Revelations, Pestilence And Plague), a še ti so si med seboj kar nekako preveč podobni. Večina ostalih komadov pa je povsem neizrazita. Skoraj ves album je narejen v nekakšnem mid-tempu, prav hitrih komadov sploh ni, še najhitrejši je Nostradamus.
Kot celota zveni album še kar solidno, a to pač ni dovolj za Judas Priest. Če bi tak album posnel kakšen od novejših metal bandov, denimo Kamelot, bi še šlo. Morda bodo Judasi prav zato pridobili kakšne nove oboževalce, večina die-hard fanov, ki tripamo na zgoraj naštete albume, bo pa le težko prišla na svoj račun.
Matija G.